Ambasadorke jezika in kulture

Slovenci po svetu 11. 02. 2019, 09:52 Matjaž Merljak

V Šempetru pri Gorici, Gorici in Ljubljani je potekal desetdnevni seminar za učiteljice in učitelje sobotnih šol slovenščine in drugih predmetov v slovenščini iz čezoceanskih držav. Prišlo je 17 udeleženk iz Argentine, Kanade, Egipta in Avstralije. Ob zaključku jih je nagovoril minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Jožef Česnik.

Dejal jim je: "Slovenščina nam je dana že v zibelko, vendar bi poudaril nekaj, kar moj kolega in sošolec, etnograf Janez Bogataj, vedno poudarja: Slovenščina ni samo knjižna slovenščina, je tudi vaš dialekt, ki ima svoje posebnosti. To obdržite! Ampak to, kar ste se tukaj naučili, je proces, po katerem lahko ta jezik konsolidirate (utrdite, okrepite) v mladini in ostalih udeležencih vaših tečajev na nekem drugem nivoju: jezik je namreč živa stvar in se stalno spreminja. Tehnologija, mobiteli in podobno nekako uničujejo pogovor, pogovorni jezik pa je osnova komunikacije!"

Dodal je še, da je bila slovenščina v Avstraliji, kjer je preživel 36 let, maturitetni jezik, zdaj to postaja tudi v Italiji. "Dvojezičnost je bogastvo vsake države, v kateri živite. Čeprav smo po številu majhen narod, pa imamo Prešerna kot Italijani Petrarco in Angleži Shakespeareja. Prešeren je zapisal: "Dolgost življenja našega je kratka." Zato v tem življenju poskušajmo doseči čim več dobrega, kar bomo lahko dali naslednjim rodovom - in vi to delate!" Minister je še dejal, da je bil Prešeren vizionar, ko je v Krstu pri Savici zapisal, kako smo razdeljeni in optimist, ko je v Zdravljici zapisal: Le sosed naj bo mejak.

"Naša slovenska srčna kultura je včasih zaradi življenja v tujini zatrta, taka druženja samo pripomorejo k ohranitvi in rasti našega jezika, ki je samo eden," je še dejal minister Česnik.

Seminar sta skupaj z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu organizirala še Ministrstvo za izobraževanje in Zavod za šolstvo. V prvem tednu so spoznale rabo spletnih portalov pri pouku slovenščine in se seznanile z metodami za poučevanje slovenščine kot drugega in tujega jezika ter s sodobnimi didaktičnimi gradivi. V sklopu seminarja so obiskale tudi Vrtec Ringaraja in Osnovno šolo Otona Župančiča (Večstopenjska šola Gorica, Italija), kjer so hospitirale pri pouku ter si izmenjale mnenja, poglede in izkušnje z učitelji. Udeleženke so se v drugem tednu seminarja, ki je potekal v Ljubljani, seznanile s potekom pouka v okviru dopolnilnega pouka slovenščine v evropskih državah in nadgradile znanje slovničnih struktur. Predstavljene so jim bile knjižne novosti in sodobna slovenska književnost, prav tako so pridobile spretnosti za vključevanje slovenskega ljudskega izročila (igre, plesi in pesmi) in gledaliških prvin (impro gledališče, kamišibaj) v pouk.

Zavod RS za šolstvo je pri pripravi programa upošteval jezikovno znanje, izobrazbo, pedagoške izkušnje ter konkretne potrebe učiteljic pri delu v razredu in v slovenski skupnosti. V desetih dneh so udeleženke ob bogatem kulturnem programu doživele tudi današnji utrip Slovenije, ki ga bodo lahko prenesle tako najbližjim kot tudi svojim učencem.

Cecilija Jarc, Sonja Dimnik in Tatjana Rožanec so bile med mlajšimi udeleženkami seminarja. Cecilija in Sonja poučujet a v slovenskem domu San Martin, Tatjana pa v Prešernovi šoli na Pristavi v Castelarju. Cecilija poučuje v prvem in drugem razredu otroke stare pet oz. šest let, tudi sama je hodila v to slovensko šolo in doma govorijo mešano – slovensko in špansko. Sonja poučuje v vrtcu otroke stare tri in štiri leta, prihajajo iz mešanih zakonov, zato imajo nekateri težave. Učiteljice zanje pripravijo didaktična gradiva: »Vsako soboto pridem domov z veseljem.« Tatjana poučuje otroke, ki doma ne govorijo slovensko. Njeno poučevanje je drugačno od ostalih na šoli, kjer poučujejo otroke, ki doma bolj ali manj govorijo slovensko. Uči že dve leti in na seminar je prišla, ker se želi izpopolniti pri svojem delu. Sonja študira za vzgojiteljico, zato je določene didaktične igre že poznala, rada pa se uči in se hoče potruditi, pri slovenščini ji težave delajo sklanjatve.

Nataša Grohar je iz Bariloč v Argentini. Do prejšnjega leta je poučevala v srednješolskem tečaju, torej starejše otroke, zdaj pa bo začela z delom v vrtcu. Poučuje že pet let, k temu jo je povabil ravnatelj srednješolskega tečaja in učiteljice. Ti so jih – še ko je sama obiskovala srednješolski tečaj – spodbujali k branju slovenskih knjig in tega ni pozabila tudi takrat, ko je odšla na študij v Buenos Aires. Po vrnitvi je dobila povabilo, saj učiteljic ni prav veliko. V šoli pomaga v svojem prostem času, prostovoljno, brezplačno. Srednješolski tečaj je ob petkih zvečer, učencev je od pet do sedem, vrtec in osnovna šola so ob sobotah zjutraj. Seminarja se je udeležila kot edina iz Bariloč, pravi, da je bilo koristno, dobili so gradivo, kako narediti pouk zanimiv za otroke, saj ti otroci hodijo v slovensko šolo ob sobotah.

Marija Ana Komovc poučuje v Patagoniji na jugu Argentine, 1200 km od Buenos Airesa. Je članica slovenske skupnosti, ki se je šele lani oblikovala. Takrat se je tudi porodila ideja za pouk slovenščine. Njo so prosili, ker je prej poučevala angleščino. Slovencev na njihovem področju je okoli 30, vsi so druga generacija, malo jih govori slovensko, saj so bili vsi rojeni v Argentini. Družijo se po hišah in v kakšni kavarni, svojih prostorov še nimajo. Ima osem učencev, trije od teh so njenih otroci. Enkrat na teden imajo pouk po uro in pol, učijo se osnove: predstavitev, opis drugih … Na seminarju je, kljub temu, da so veliko slišali o poučevanju otrok, našla veliko koristnih informacij tudi zase, navezala je tudi stike z učiteljicami iz Buenos Airesa, kjer je poučevanje slovenščine odlično organizirano.

Daniela Jones poučuje v Brisbanu v Queenslandu v Avstraliji, kjer je skupnost razkropljena. Rodila se je v Ljubljani, iz Slovenije je odšla pred tridesetimi leti, triindvajset let pa že živi v Avstraliji. Z možem, ki je Avstralec, imata pet otrok. Ti so so zdaj že večji in pogrešala je slovenščino, slovenski jezik in Slovence. Moža sama uči slovensko, otroci žal ne znajo, saj nista imela ob sebi starih staršev. Da so v Brisbanu Slovenci in se zbirajo na Planiki, je slišala, a z majhnimi otroki tja niso zahajali. Zdaj je s kolegico učiteljica slovenščine. Pouk otrok poteka v parku, odrasli pa na domovih. Prvo skupino obiskujejo tudi otroci iz družine, kjer se doma z njimi slovensko pogovarja oče in to je zelo dobro, dodaja naša sogovornica. Seminar je bil dobra izkušnja. Imela je veliko vprašanj: kako predati jezik čistim začetnikom in drugim ter kako ne učiti samo besednega zaklada, ampak da se znajo pogovarjati.