Zlati red za zasluge za Lipuša
Florjanu Lipušu zlati red za zasluge
Slovenci po svetu Matjaž Merljak
Slovenski pisatelj z avstrijske Koroške Florjan Lipuš je na slovesnosti v predsedniški palači v Ljubljani iz rok predsednika Boruta Pahorja prejel državno odlikovanje za zasluge za izjemen prispevek k slovenski književnosti ter za nov in svež pogled na slovenstvo.
V utemeljitvi je zapisano, da je Lipuš sijajen pisatelj, velikih misli in širokega pogleda, ki je priznan in znan tako v Sloveniji kot tudi Avstriji. Živi na Selah pri Žitari vasi, piše v slovenščini, njegova dela pa so prevedena v nemščino. Označen je tudi kot evropski in svetovni pisatelj, saj v svojih delih opisuje človeka, ki bi lahko z enakimi problemi, strahovi in upanji živel kjerkoli in kadarkoli.
V nadaljevanju se ustavljajo ob njegovem opusu - šestih romanih, Zmote dijaka Tjaža so izšle leta 1972, Gramoz pa leta 2017. Večina njegovih del je v širšem pomenu avtobiografska. Z njimi se vrača v čas med drugo svetovno vojno in po njej. V njih podaja bridko osebno izkušnjo in trpko koroško resničnost, pogledica grozot, a brez želje po obračunu ali maščevanju.
V uradu predsednika so navedli tudi pomembne kulturne in literarne nagrade, ki jih je prejel v Avstriji in Sloveniji, tudi lani prejeto najvišje avstrijsko kulturno priznanje - avstrijsko državno nagrado.
Lipuš prispeva k ohranitvi in razvoju slovenskega jezika na Koroškem in v Sloveniji, zavzema se za pokončno slovenstvo, kritičen je do pomanjkanja enotnosti pri vodstvu slovenske manjšine.
Ob koncu piše: "Dela Florjana Lipuša, njegov ugled in pogled na slovenstvo imajo neverjetno moč. Prestopajo meje in preplavljajo vsak breg. Silijo nas, vse nas, tu in tam, k bolj poglobljenemu razumevanju problemov slovenstva v Avstriji, svetu in nasploh."
Lipuš je v zahvali dejal, da ni prepričan, da se vsi zavedajo resnosti kulture in pomembnosti jezika. „Spregledujemo in pozabljamo, da je jezik začetek in konec vsega narodnega, vsake narodnosti, tega, kar nas dela posebne in enkratne.“ Po njegovih besedah jezik ni samo pomožno sredstvo pri gospodarskih in političnih poslih ter vsakdanje sredstvo sporazumevanja, na njem so zgrajene naša samozavest, bitnost in obstanek.
Ker so se predhodniki od Trubarja dalje posluževali slovenskega jezika, imajo Slovenci svojo državo, to pa državo po pisateljevem mnenju obvezuje, da jezik ohrani in ga oplemeniti. „Samo jezik smo s seboj prinesli, izborili smo si ga, vse drugo se nam je navrglo,“ je poudaril odlikovanec.
Po njegovem prepričanju namreč imeti svojo državo pomeni imeti tudi oblast nad svojim jezikom. Ta ga lahko bodisi zanemarja, opušča in odpravi, lahko pa se dejavno vključi s tem, da jezik in kulturo dvigne na dostojno raven. „Država edina mora poskrbeti za to, da je jezik deležen če ne večje pa vsaj enakovredne obravnave in pozornosti, kakršne so deležna vsa druga področja, ki poleg jezika še tvorijo državnost.“ Država pa smo po Lipuševih besedah vsi, celo narodne manjšine.
