Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra
Komentarji | 13.02.2019, 14:30 Marta Jerebič
Letošnji kulturni praznik je bil nekaj posebnega. Generalno ga je označilo preteklo Cankarjevo leto. Eno njegovih sporočil so bile ravno razlike med resničnim umetnikom in vsemi tistimi, ki se pri nas samo označujejo za velikemu pisatelju najmanj primerljive, če že ne enakovredne umetnike. To, kakšen garač je bil in kako je živel od svojega dela, ne pa državnih subvencij, ob tem puščamo ob strani genijalnost, je šlo mimo njih.
Cankar je bil družbeno, ne dnevno politično, silno angažiran. Sedanji »umetniki« » so se pripravljeni angažirati le ideološko in strankarsko, spomnimo se rušenja Kanglerja in Janše, malo pa jih zanimajo državljani. Poglejmo samo Ljubljano. Njenega župana, ki izkorišča celo mestno prometno ureditev za obračunavanje z ljudmi, ki ga ne marajo, ki jim krati temeljno človeško pravico do uporabe stanovanja, po božje častijo nekateri umetniki, znanstveniki in »ljudski« politiki. Sporočajo nam, da so tudi oni samo ljudje in da dejstvo, če so na nekaterih področjih nadpovprečni, še ne pomeni, da so taki kot ljudje. Spomnimo se samo, koliko je bilo med njimi pri nas in po svetu pripadnikov totalitarizmov, ki so teptali temeljne pravice državljanov. Znameniti filozof »naci« Martin Heidegger je samo eden izmed najbolj znanih tovrstnih kreatur. Dejstvo, da so tudi »veliki« samo ljudje, je v resnici njihova dodana vrednost. Žal je to večini, ki je sposobna videti samo črno-belo, tuje.
Slovenski kulturni praznik je nedvomno zasenčila tudi plagiatorska afera. Razkrila ni samo naravo in moralo nekaterih, ampak finančno pogoltnost tistih, ki bi bili sposobni v kratkem času pognati v imenu kulture celo ameriški vojaški proračun, ne da bi se to na kulturnem podnebju Slovenije kakorkoli poznalo. V ta sklop sodi nedvomno tudi dejstvo, da je bila država v dneh slovenskega kulturnega praznika brez ustreznega resornega ministra. In to pri narodu, ki je prepričan, da ga je konstituirala kultura. Trenutno kaže, da njegovega naslednika še ni na vidiku.
Ključni slovenski kulturni problem je strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Vprašanje katoliških zasebnih šol, če bi šlo za potrebe istospolnih, bi jih zalili z denarjem, je samo najbolj kričeče. V Sloveniji poteka svojevrstna civilizacijska kontrarevolucija, kjer nam nestrpneži svojo nestrpnost vsiljujejo kot strpnost. Rehabilitirati hočejo ideologijo, bolje prakso, ki nas je desetletja delila na prvo in drugorazredne, na one, ki so o vsem odločali in one, ki smo jim lahko v svoji kulturni in znanstveni zaostalosti lahko pritrjevali. Kardeljeva senca je, slovensko kulturo in humanistiko je smatral za svoj absolutni fevd, kljub štiridesetletnici njegove smrti, v kulturi še kako navzoča.
Jugoslovenarsko potujčevanje
Svojevrstna prevlada uradne slovenske kulture kot izrazite nekulture je že nekaj desetletno ločevanje na urbano in ruralno. Slovenska »neruralna« kultura je zaradi svoje socialne pogojenosti bila stoletja dejansko nemško ali italijansko potujčevanje. Nosilci sedanje urbane kulture nam ne vsiljujejo samo anglosaško, ampak predvsem jugoslovenarsko. Zato ni čudno, da uživa tolikšno podporo ljubljanskega župana. Pa tudi to ni najbolj moteče.
Slovenska urbana kultura je neskončno daleč od prave urbane, meščanske, s katero smo bili Slovenci vedno bolj kratki. Sedanja slovenska urbana kultura je dejansko suburbana, rezultat mešanja najslabšega, kar nastane v stiku med mestom in vasjo. Problem je še toliko bolj zapleten, ker danes ruralnega okolja več ni. Kmetov je manj kot 5 %, so samo ljudje, ki živijo na podeželju, njihovo vsakodnevno življenje je po kvaliteti zaradi vsakodnevnega stika z živo naravo najmanj enakovredno mestnemu, če ne še boljše.
Takega glasbenega nasilja ni bilo v Sloveniji od neposrednih povojnih časov
Ključni podpornik urbanosti v slovenski kulturi so zlasti radijski programi RTVS. Njeni kulturni »šefi« so praktično ukinili predvajanje »goveje glasbe«, ki nas je desetletja ločevala od »belgrajske« kulture. Imela je izjemni identitetni pomen. Spominjam se, kako jo je v začetku preganjal Kardelj, nato pa se ji je kot pragmatik uklonil. Spominjam se, kako je nismo smeli vrteti, kljub bratstvu in enotnosti, na razglasnih postajah vojaških klubov v JLA. Tipično je, da zlasti v imenu nadvse zveličavne urbane preganjajo starejšo, kvalitetno, njeni izvajalci so se smatrali za ljudske umetnike in so tudi bili.
Pri tem preganjanju so odločilni uredniki RTVS. Da bi jo nam zagabili, občasno milostno zavrtijo primerke, ki ne bi smeli biti nikoli predvajani. Tako po besedilih kot načinu izvedbe so njena karikatura. Da ne omenim še šemljenja in »telovadbe« na TV. Da gre za načrtno dejavnost, nam dokazujejo » z odkupi« vrhunskim izvedb narodnih v jazz ali podobnih izvedbah. Iskrena hvala zanje, vendar ne na račun kvalitetne narodnozabavne, do katere imamo obvezni plačniki naročnine, tudi zato jo je treba odpraviti, določena pravice.
