Ko se ozrem nazaj, bi zgodbo ponovila

Slovenija | 05.01.2019, 18:10 Nataša Ličen

Prim. dr. Mojca Senčar, dr. med, specialistka anestezistka v pokoju, je požrtvovalna zagovornica bolnikov, po dolgoletnem vodenju je danes častna predsednica Združenja Europa Donna, pogumna borka v boju proti raku, in močan zgled vsakodnevne odločitve za življenje. Za predano, strokovno, človekoljubno delo je pred štirimi leti prejela državno odlikovanje Medaljo za hrabrost, ter bila zaradi svojih zaslug, poguma in predanosti na področju preventive v boju proti raku dojk že pred več kot desetletjem izbrana za Slovenko leta.

Njeni nasveti in spodbude so še dodatno dragoceni, ker je marsikaj izkusila tudi na svoji koži. Poleg bogatega strokovnega znanja in osebnih izkušenj pri delu na Onkološkem Inštitutu, opogumlja najbolj skozi svojo zgodbo.

Kdo je Mojca? Kje ste rasli in kje so se tkali prvi zametki vaše humane osebnosti?

Sem iz Prlekije, Pred več kot 78 leti sem se rodila v Ljutomeru. Po prvem letu mojega rojstva se je začela vojna, zato so vso mojo družino izselili proti Srbiji. Ne vem, kdo je takrat uredil, da smo se vrnili nazaj in sem tako vse svoje otroštvo preživela blizu Trebnjega, v Sv. Štefanu na Dolenjskem. Na vojno imam hude spomine, bili smo lačni, vendar smo preživeli in se maja leta 1945 vrnili nazaj v Ljutomer, kjer sem končala Osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Nato sem šla v Maribor, kjer sem maturirala in obenem končala tudi Srednjo glasbeno šolo, igrala sem klavir. Moja velika želja, že od otroštva naprej, je bila postati zdravnica. Zato sem se izjemno potrudila za odličen uspeh, saj je ta omogočal sprejem na Medicinsko fakulteto brez sprejemnih izpitov. Končala sem jo leta 1946, vmes pa dvakrat rodila. Po končanem študiju sem začela kot mlada zdravnica na Onkološkem Inštitutu, teče že 55 leto. Ko se ozrem nazaj, bi zgodbo ponovila. Želela bi še enkrat postati zdravnica, anesteziologinja in biti na Onkološkem Inštitutu.

Odraščala sem v veliki družini s petimi otroki, sem najstarejša. Zgodaj sem jih morala zapustiti zaradi šolanja, a smo ohranili pristne stike. Pozneje se je vsa družina preselila v Ljubljano, to je bila modra poteza, mati je želela dobro izobrazbo vsem in vedela, da vseh pet otrok pri študiju ne bo mogla podpirati iz Ljutomera. Z očetom sta prodala imetje in vsa družina je prišla živet v Ljubljano. Otroci smo doštudirali in to je velika zahvala staršema. Znova smo bili spet vsi skupaj, še danes vsi živimo v Ljubljani in se pogosto srečujemo.

V mestu so večje možnosti za razvoj, duhovno in intelektualno se lažje razvijamo, vendar se ljudje, ki živijo na podeželju, premalo zavedajo, kako veliko bolj toplo je življenje v manjših krajih, kjer ljudje znajo poskrbeti drug za drugega, ko je to potrebno, si priskočijo na pomoč, poznajo se med seboj, tega v velikih mestih ni. V mestih ljudje nismo preveč prijazni drug z drugim. Ni pravega občutka skupnosti. Ta je na periferiji veliko večji in močnejši.

Kako doživljate razdvojenost med ljudmi, na dveh bregovih smo, in kot še vedno kaže, ni prave želje po združitvi?

Žal smo vedno bolj razdvojeni, če se svet ne bo spremenil, nam ne bo dobro. Vsak človek, ki ima zmožnosti in možnosti narediti kaj za druge, je to tudi dolžan storiti. Veliko preveč je še egoizma, mislimo samo nase in predvsem na svoje otroke, drugih ne vidimo. Sem večen optimist in ljudje bodo zaznali, obstoj človeštva je odvisen od tega, ali bomo stopili skupaj, bomo znali živeti drug ob drugem prijazno in ne sovražno. Vsi lahko veliko naredimo za to, vsak posameznik, s svojim zgledom.

Od kod vaš neusahljivi optimizem?

Od nekdaj sem takšna. V vsaki stvari lahko najdemo nekaj dobrega. Samo poiskati je treba. Glejte, tudi v smrti. Tega se moramo naučiti in razmišljati tako. V vsakem je nekaj dobrega, poiščimo, morda odkrijemo nekaj, kar posameznik še sam ne ve, da je v njem. Narava me je obdarila s tem, da nikoli nisem obupala, niti ob rojstvu mrtvega otroka, niti ko me je pri štiridesetih doletela bolezen, niti sedaj, ko se mi ponavlja. Iz vsakega dne poskušam potegniti nekaj dobrega. Dokler bo življenje vredno življenja, bom za to naredila vse, da to življenje živim. Potem bi se pa rada dostojno poslovila.

Vsak dan je vreden življenja, gre za odločitev

Nečesa se ne zavedamo dovolj, tisti dan, ki ga ne preživimo dobro, je izgubljen. Ne vrne se. To bi morali imeti neprestano pred očmi. In, še nekaj. Če vsak dan naredimo nekaj malega za pomoči potrebnega, ki mu ne gre tako dobro, kot nam, ja, kaj je lahko lepše? Dan smo preživeli lepo, imamo mirno vest in tega se lahko veselimo. Čustva, kot so sovraštvo, slaba volja, žalost, jeza, … , v telesu sprožijo hormone, ki blokirajo imunski sistem. Ko sem zbolela, sem se naučila nečesa. Ne dovolim si, da me karkoli zapelje v negativno smer. Ali sem na »nuli« ali sem na pozitivni smeri. Dobro vem, če razmišljam pozitivno, so moji obrambni mehanizmi močnejši.

Zakaj anestezija?

Zelo me je zanimala kirurgija, vendar sem, za to si čestitam še danes, ugotovila, da nimam dovolj fizično-psihičnih lastnosti za dobrega kirurga. Anestezist je pa del kirurške ekipe. Še nekaj, ko sem spoznala to vejo medicine, je danes ne bi zamenjala za nič drugega. Svoje bolnike sem sama pripravljala za operacijo, jih vodila skoznjo in spremljala tudi post-operativno. Še leta in leta sem potem sledila bolnikom, ki so se vračali k meni. Danes praktično ni veje medicine, kjer anestezist ne bi sodeloval. Pri analgeziji, paliativni oskrbi, vseh intenzivnih zdravljenjih, skratka, pri vseh posegih, ki so in meni je pisana na dušo.

Kako ocenjujete odnos do medicinske znanosti? Se je zelo spremenil?

Ko sem leta 1964 stopila na Onkološki Inštitut, sem bila vsa vesela, mlada zdravnica, polna znanja, pa vendar, kakšno razočaranje sem doživela. Dodeljena sem bila bolnikom, ki so izgubljali bitko z boleznijo. Mislila sem, kako jim bom lahko pomagala, pa vendar, popolnoma nič nisem vedela, kakšne strahove prestajajo, kako se počutijo, kako jih je strah smrti in podobno. Ko danes razmišljam o tem, tisti prvi moji bolniki zagotovo niso imeli dosti od mene. Nisem jim znala pomagati, znala sem zdraviti telo, bolezen, popolnoma nič pa nisem vedela o počutju bolnika, kako se je soočati s smrtjo, minljivostjo. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se naučil, kako je vsak bolnik nekaj posebnega, kako se je treba vsakemu bolniku približati. Vsak človek je zgodba zase, ki se mu moramo znati približati. Zato nisem vedno prijetna sogovornica zdravim kolegom, bom rekla. Trdim namreč nekaj, dokler je človek zdrav, pa čeprav je še tako velik strokovnjak, ne more razumeti bolnika. Zato bi morali imeti možnost, tudi zagovorniki bolnikov, ki dobro poznamo to tematiko, da bi nas povabili tudi na Medicinsko fakulteto ob predavanjih komunikacijskih veščin. To običajno predavajo zdravi ljudje in nimajo niti malo pojma o tem, kako se počuti človek, sam, ko zboli za kronično boleznijo. Spominjam se kolega, zdravnika, žal smo se že poslovili od njega, zbolel je za rakom, in ko sva se srečala, je dejal: »Mojca, šele sedaj te v polnosti razumem.«

Dokler smo zdravi, človeka, ki se srečuje s smrtjo, ki se mora zavesti svoje minljivosti, ne razumemo.

Spodbuda zdravnika, do katerega bolnik goji zaupanje, je močna opora?

Tako je. Včasih se o raku sploh ni govorilo, zdravniki so skrivali diagnozo pred bolnikom, danes je to popolnoma drugače. Govori se, da morata biti zdravnik in bolnik partnerja. Na to gledam nekoliko drugače. Res je, med bolnikom in zdravnikom se mora splesti brezpogojna vez, vendar ne moreta biti na isti valovni, enakopravna. Zakaj? Bolnik je v drugem čustvenem stanju, zdravnik ima več znanja, bolnik ni objektiven, … vseeno mora biti med njima močna vez. Bolnik mora verjeti, da ga zdravnik razume, da bo zanj izbiral najboljši možen način zdravljenja. Če se ta vez med njima ne razvije, naj se razideta. Ker to ni dobro ne za bolnika in to čuti tudi zdravnik.

Ljudje se na bolezen odzovemo različno?

Vsak je zgodba zase. Ob bolezni posameznika je z njim prizadeta vsa družina. Za vsakega, ki izve za diagnozo rak, čeprav smo ga že precej detabuizirali, je to še vedno tabu. To je zelo hud čas. Svetujem, da se obrnejo na najboljšo možno strokovno pomoč, vendar to ni dovolj, naj poiščejo zagovornike bolnikov, skupine ljudi, ki se je že morala srečati z rakom, poznajo vse pasti zdravljenja, težave ob zdravljenju, težave ob agresivni kemoterapiji, kako živeti z boleznijo. Večini ljudem s tem poskušamo pomagati prevrednotiti vrednostni sistem. Če to zmoremo, je to veliko, saj spoznamo, kako malo stvari v življenju je res pomembnih. Vesel si, da vreme sploh je, naučiš še vonjati cvetje, vidiš ptice v letu, prepoznaš vrednoto dobrih prijateljev, si vesel, ker imaš možnost brati dobre knjige in podobno. Skratka, na novo se moraš naučiti živeti.

Trem ženskam na dan v Sloveniji sporočijo diagnozo raka dojk

Če rečem tem ženskam, da teče že osemintrideseto leto, od takrat, ko sem se srečala z boleznijo, jim ni treba kaj dosti razlagati, pomenim jim upanje. Če povem še naprej, da se znova srečujem z boleznijo, da so se mi pojavile metastaze, in da še vedno lahko živim tudi s tem, čeprav sem ves čas na zdravljenju in tako naprej. Skratka, da je življenje še vedno vredno življenja. Naj ne obupajo in naj zaupajo medicini. Glejte, že zdravi ljudje bi se morali zavedati, da je ohranjanje zdravja dolžnost vsakega posameznika. Če bi skrbeli za ohranjanje svojega zdravja, bi lahko od 30 do 50 odstotkov raka preprečili. Študije celo kažejo, da imajo ženske, ki so zbolele za rakom dojk, in pred boleznijo niso bile telesno aktivne, potem pa začnejo z redno in kakovostno telesno vadbo, veliko manj možnosti za razvoj metastaz. Redna telesna aktivnost, pametna prehrana, vzdrževanje telesne teže, ohranjanje socialne mreže, druženje, vse to je pomembno. Ni pomembna samo skrb za telo, pomembna je celostna pomoč bolnemu telesu. Zato se pri Europi Donni zelo zavzemamo, da bi imeli bolniki ne samo dobro zdravljenje telesa in bolezni, ampak tudi vso drugo podporo, v katero bi bila vključena vsa družina. Čeprav sem se morala kot mlada zdravnica anesteziologinja na Onkološkem Inštitutu ogromno naučiti, predvsem ravnanja in odnosa z bolniki, mi to po sedemnajstih letih dela na oddelku ob mojem soočenju z boleznijo, to ni prav nič pomagalo. Takrat sem šele videla, kaj se dogaja ob bolezni, kako pademo v črno luknjo brez drobnega žarka svetlobe, kako se je srečevati s smrtjo iz oči v oči ter prvič po letih zdravja in vitalnosti s svojo minljivostjo. Hitro sem se vrnila na delo, že po treh mesecih, izjemno sem si želela tega, to se mi je zdelo terapevtsko. So pa od takrat naprej bolniki gledali name popolnoma drugače, nisem bila več samo njihova zdravnica, ampak sem postala ena izmed njih. Čeprav sem se že prej veliko naučila o počutju, bolečini in strahovih bolnikov, in kako pristopati do njih, sem šele po svoji izkušnji resnično spoznala bolečino, posebej ob slovesu od življenja, ko jih je požiral rak.

Ob aktivnem predsedovanju Slovenskemu združenju za boj proti raku dojk EUROPA DONNA, ste imeli 24 ur na dan 365 dni v letu odprt in javno dostopen osebni telefon. Še vedno ga imate.

Tako je. Ob vseh pogovor sem počasi odkrivala doživljanja in stiske bolnikov ter se zavedala komunikacijskih šumov med zdravstvenimi delavci in bolniki. Slednji so pripovedovali, na kako povsem neprimeren način so jim povedali za diagnozo. Ti zaupni pogovori so bili velika in pomembna šola. Zato sem danes pobudnica, da bi se morali študenti do diplome naučiti tudi dobrih komunikacijskih veščin, kako pristopiti k bolniku, kako mu povedati resnico. Bolniku moramo povedati resnico, vendar na način, s katerim mu ne odvzamemo upanja. Če mu povemo na grob način, morda celo s podatkom, koliko mu je še ostalo do »konca«, brez vsakršnega občutka, postane bolnik praktično živi mrlič. Bolniku vzameš še tisto zadnje upanje in neha se boriti za življenje. Vem, da imajo danes zdravstveni delavci malo časa, vendar je to izjemno pomembno, prav zagovorniki bolnikov želimo ta »manjko« nadoknaditi, še posebej ker govorimo iz lastnih izkušenj. Zavzemamo se za to, da bi morali vsi kronični bolniki dobiti dobro psihosocialno podporo, kot pravim, ne samo oni, ampak vsa njihova družina. Europa Donna je, čeprav je še vedno naša prva skrb posvečena bolnikom, postala prepoznavna prav zaradi širjenja o pomenu ohranjanja zdravja pri vsakem posamezniku, na tem bi morali delati že pri majhnih otrocih. Kljub vsem težavam, ki jih imam, še vedno rada živim. Ljudem v najhujših stiskah še vedno zmorem zbuditi voljo do življenja, jim pomagati pri preprečevanju najhujših težav in mislim, da je to moje poslanstvo. To delam tudi v spomin na moji sošolki, vse tri smo zbolele za rakom dojk, jaz prva, moji dragi prijateljici sta žal že pokojni. Bog me je pustil živeti z razlogom, in ta razlog moram opravičiti.

Edino, kar se nikoli niste spraševali je, zakaj ste zboleli prav vi?

Res je. Pač, bolezen je prišla. Ko sem zbolela, je sin ravno maturiral, leta 1981, hči je bila stara 13 let, sem si rekla, želim si in vse bom naredila za to, da dočakam še maturo svoje hčerke. Zakaj se je bolezen zgodila tudi meni, s tem se resnično nisem nikoli ukvarjala. Vso energijo sem vložila v to, da tudi z boleznijo, še vedno dobro živim. Ko pa bo bolezen postala močnejša od mene, in medicina ne bo več našla pomoči, pa se želim dostojno posloviti. Zato sem velika zgovornica paliativne oskrbe, o kateri se veliko premalo pogovarjamo, tudi stroka, in imamo na tem področju še veliko dela.

Veliko govorimo o uspešnem, lepem, doseženem, premalo pa o izzivih, o boleznih, preizkušnjah, o smrti, … kako začeti s temi vsebinami?

Detabuizirali smo raka, vedno večji tabu pa je smrt. Izrinili smo jo iz svojega okolja. Nekoč ni pomenila nekaj groznega, sprejemali smo jo, ljudje so umirali doma in okrog smrti se je življenje razvijalo naprej, tudi otroci smo bili zraven. Danes pa o smrti sploh ne upamo govoriti, popolnoma jo izpodrivamo iz naših domov, čustev in iz naše glave. Sploh se ne zavedamo, ni nujno, da bomo vsi zboleli, zagotovo pa bomo vsi umrli. In, morali bi o tem začeti razmišljati drugače. Se lepo pogovarjati, ne z grozo in strahom, ampak to vzeti kot del, s katerim se konča vsako življenje. Ljudje se bojijo trpljenja. Zato je prav, da poskrbimo, da človek ne bo trpel in te človeške agonije agresivno ne podaljšujemo. Zato bi bilo pomembno vedeti več o tem in ljudje bi se morali navaditi, da smrt ne pomeni nečesa hudega, ampak ob umiranju lahko ljudem stojimo ob strani in mu pomagamo. Ljudje ne smejo odhajati v mukah in ne zapuščeni od Boga in ljudi.

Mogoče bo kdo presenečen, toda kadar zmorete, greste na telovadbo?

Točno tako. Skrbeti moramo za ohranjanje še tistega življenja, ki ga imamo,jaz s kronično metastatsko boleznijo, z njo živim in tudi s takšno boleznijo je moje življenje dobro, treba je biti le bolj pozoren in previden. Ne mislite, da tudi jaz nisem prizadeta in potrta. Vendar ne dovolim, da bi me čustva blokirala, ne dam glave na tnalo, še vedno živim tako, da se splača živeti. Morda ne veste, toda bila sem velika »hribolaska«, bila sem tudi na Jalovcu, in danes sem presrečna, ko sem ne dolgo tega prišla iz Planice v Tamar, da sem Jalovec lahko le gledala. Ko ne bom niti tega več zmogla, bom pa morda še vedno lahko prišla iz Trnovega do Prešernovega spomenika in bom ravno tako zadovoljna; saj moraš spustiti kriterije, vendar to je še vedno življenja vredno življenje, a moraš za to sam kaj narediti. Glejte, edino življenje nam je bilo podarjeno, za drugo moramo poskrbeti sami. Zato se ne zapirajmo med štiri stene, ohranjajmo socialno mrežo ljudi, ki nas imajo radi, in ne mislimo, da smo jim v breme, če nas imajo radi, nam bodo vedno znali ponuditi ramo v oporo, kot smo to delali mi, ko so bili naše pomoči potrebni. Če imamo možnosti in zmožnosti, moramo narediti nekaj za druge, to tudi nam polepša dan. Človek mora poskrbeti za svoje telo, ohraniti skrb zase, seveda to zahteva kar nekaj vztrajnosti in dela. Namreč, če je telo pri moči, je tudi psiha močnejša. Morda se niti ne zavedamo, da aktivne mišice izločajo hormone, ki spodbujajo naš imunski sistem, če to vemo, nas bolezen ne sme dokončno položiti v posteljo, bodimo, kolikor moremo, aktivni.