Ko se povsem brišeta ženski in moški spol

Slovenija | 14.01.2019, 12:59 Marjana Debevec

Evropski parlament je konec leta sprejel nove smernice, ki piscem pravnih aktov, tolmačem in prevajalcem priporočajo uporabo spolno nevtralnega jezika. Gre za nov poskus uvajanja teorije spola v ustanove Evropske unije.

Kaj to v praksi pomeni? Določene besede ne smejo biti več v uporabi. Predvsem beseda »man« v angleškem jeziku, ki pomeni moški. Primer: mankind, policeman, fireman, itd. Te besede morajo biti zamenjane z bolj nevtralnim izrazom. Kam to vodi smo povprašali strokovnjakinjo za teorijo spola Mojco Belcl Magdič iz Družinskega centra Dlan. »Poznavalci že več kot desetletje trdijo, da takšna kultura uničuje samo sebe. Kot da bi se sramovali svoje identitete, češ smo moški in ženske, smo si različni. S tem ko se v praksi in v besedi zmanjšuje pomen spola, se s tem krhajo naše identitete, saj se nimamo več na kaj opirati.«

Te smernice sicer na žalost niso nič novega. Prvič so bile napisane že pred desetimi leti. Gre torej za načrtovano spreminjanje jezika, ki na vsake toliko postaja vse bolj in bolj radikalno. Za nevtralizacijo besed po prepričanju Belcl Magdičeve stojita dve interesni skupini: radikalni feminizem, ki želi izbrisati »premoč« moškega spola v slovnici in v družbi ter posamezniki znotraj LGBT skupnosti, ki se nimajo ne za moške in ne za ženske, in ki jih »zgolj« moški in ženski spol v slovnici moti.

»Te skupine na zunaj sicer delujejo, kot da spodbujajo enake možnosti med moškimi in ženskami, toda one v resnici želijo videti popoln izbris moškosti in ženskosti v slovnici in v jeziku. Tudi v družbi želijo videti popolno enakost med moškimi in ženskam, kar je popolna ideologija,« še pravi Mojca Belcl Magdič.

OBJAVLJAMO PREPIS CELOTNEGA POGOVORA

Kaj ta navodila pravijo?

Evropski parlament je konec leta sprejel nove smernice, neke vrste »hišna pravila«, ki piscem pravnih aktov, tolmačem in prevajalcem priporočajo uporabo spolno-nevtralnega jezika. Kaj to v praksi pomeni? Določene besede ne smejo biti več v uporabi. Predvsem beseda »man« v angleškem jeziku, ki pomeni moški.

Primer: mankind, policeman, fireman, chairman, itd. Te besedo morajo biti zamenjane z bolj nevtralnim izrazom. Smernice dalje priporočajo čim večje izogibanje besedam, za katere se predvideva, da določeno vlogo opravlja zgolj moški in ne ženske. Dalje priporočajo tudi izogibanje spolno določenim zaimkom – njen/njegov.

Namesto njih bi naj uporabljali množino, nedoločnik, uporabili trpnik ali besedo izpustili ali uporabo le-te zožili na minimum. Izognili bi se naj tudi uporabi nazivov, ki so vezani na zakonski stan (ang. Mrs ali Miss) in ga zamenjali z bolj nevtralnim izrazom. V pisani besedi pa bi naj naziv »doktor ali doktorica« okrajšali z dr., naziv »profesor ali profesorica« pa na »prof.«.

Gre za umetno poseganje v jezik.

Kdo po vašem mnenju to zahteva in kako, to, da imajo te skupine takšno moč?

Vemo, da za dotičnimi smernicami stoji neformalna skupina, ki deluje pod okriljem Evropske komisije, in katere prvotni namen je vključevanje načela enakosti med spoloma. Se pravi, ni Evropski parlament, ki bi to zahteval, ampak ravno ta neformalna skupina.

Slednja ima moč zato, ker je povezana še z drugimi podobnimi skupinami, ki delujejo znotraj mednarodnih organizacij, kot so Združeni narodi, Svetovna zdravstvena organizacija, itd. Vse te večje inštitucije sledijo načelu, da se mora v jeziku čim bolj uničiti moškost, beseda »moški« ali nasploh spolno določene besede. Kajti (te skupine) so prepričane, da se bodo preko slovnice, besede, preko uporabe jezika uničile moške karakteristike v družbi. Mednarodnim inštitucijam še z isto politiko sledijo nevladne organizacije, razne razvojne agencije, strokovne skupine, univerze, poglavitne tiskovne agencije… Zlahka vidimo, da gre za pravcato kolonizacijo te miselnosti, te ideologije.

Korenine teh sprememb pa segajo v radikalni feminizem, ki na vsakem koraku vidi »prevlado moškega nad žensko« in ki ima zato namen uničiti moškost na vseh ravneh. Poleg njih pa še te spremembe podpira mednarodna LGBT skupnost, ki ne priznava, da sta spola samo dva.

Se pravi, za nevtralizacijo besed stojita dve interesni skupini: radikalni feminizem, ki želi izbrisati »premoč« moškega spola v slovnici in v družbi ter posamezniki znotraj LGBT skupnosti, ki ne nimajo ne za moške in ne za ženske, in ki jih »zgolj« moški in ženski spol v slovnici moti.

Kam vodi ta kultura, ki po mnenju pozanavlcev nima več trdnih temeljev?

Poznavalci že več kot desetletje trdijo, da takšna kultura uničuje samo sebe. Kot da bi se sramovala svoje identitete, češ, smo moški in ženske, smo si različni. S tem ko se v praksi in v besedi zmanjšuje pomen spola, se s tem krhajo se naše identitete, saj se nimamo več na kaj opirati.

Moškost kot taka ni več dovoljena, saj so le-ti preveč tekmovalni, premalo čustveni, preveč agresivni, itd. Vemo da tekmovalnost in agresija same po sebi nista slabi stvari, slabe sta, ko sta v preveliki meri. Opozorila bi na Nizozemsko, ki je sprejela dejstvo, da je zgrešila pri vzgoji fantov. Vzgojne ustanove v zadnjih dveh desetletjih namreč niso upoštevale razlike med fanti in puncami, podcenjevale so moške karakteristike in fante posledično obravnavale enako kot punce.

Sledilo je, da so fantje postali manj motivirani za učenje, poslabšali so se v obnašanju, postali manj učinkoviti pri drugih dejavnostih in trpeti so začeli za različnimi psihološkimi boleznimi. Zaradi tega je nacionalna zveza SIRE pričela s kampanjo: »Omogočaš svojemu sinu, da je dovolj moški?«.

Ugotovili so, da fantom ni bilo omogočenega dovolj gibanja, športa, dinamike, učenja preko iskanja, odkrivanja in tveganja in da se je zaradi tega njihov razvoj omejil, hkrati pa je padla njihova samopodoba. Zveza SIRE je zato pričela pozivati vse nizozemske vzgojitelje, naj se vprašajo ali fantom puščajo dovolj svobodne, da so fantje.

S tem želi povedati, da ni tako nedolžno, da se v jeziku briše moškost, kajti ko se to briše v jeziku, se to briše tudi na družbeni ravni, na vzgojni ravni in Nizozemska je takšna priča, kjer je to fantom zelo škodovalo.

S tem se na tiho izgublja tudi pomen družine, piše Mirko de Carli za spletni portal Interris. Kaj želi storiti teorija spola v družini? Kaj poudarja?

Prva stvar, ki jo je teorija spola vzela družini, je ta, da ji je ukradla njen pomen. Vemo, da družina pomeni: oče, mama in otrok/otroci. Se pravi, družini temelji na spolni razliki in na generacijski razliki. To so njene osnove. In ko prenehamo govoriti, da družino tvorita moški in ženska, potem ta lahko postane kakršna koli skupnost odraslih, ki po pogodbi želijo bivati skupaj.

Problem je, ko se družino jemlje kot »zgodovinsko in kulturno strukturo« in ne kot naraven pojav. Zelo lepo je to opisal Fabrice Hadjad v knjigi »Kaj je družina«, ko pravi, da je družina zapisana v mesu. »Ni neki poljuben sporazum, ampak izhaja iz nujnosti, brez katere ne bi bilo družbe, ker ne bi bilo rojstev.«

Se pravi, bistvo družine je zapisano v mestu in teorija spola želi to naše bistvo uničiti.

Na kaj je pomembno s tega področja opozoriti pred bližajočimi se volitvami v Evropski parlament?

Prva stvar, na katero želim opozoriti je ta, da takšne in podobne smernice, ki določajo, kakšne izraze lahko uporabljati in kakšne ne, ni nedolžna stvar, da to gre za poseg v svobodo govora. Če nekdo poimenuje stvari, takšne kot so, se pravi, da besedo uporabi v določenem spoli, še ne pomeni, da človeka diskriminira.

Druga stvar na katero želim opozoriti je to, da te smernice niso nič novega. Prve smernice so bile napisane že pred desetimi leti. Gre za načrtovano spreminjane jezika, ki na vsake toliko postaja vse bolj in bolj radikalno.

Tretja stvar je sam obstoj takšnih skupin, ki evropskim institucijam priporočajo, kako naj uvajajo spremembe v jeziku. Te skupine na zunaj sicer delujejo kot da spodbujajo enake možnosti med moškimi in ženskami, toda one v resnici želijo videti popoln izbris moškosti in ženskosti v slovnici in v jeziku.

Tudi v družbi želijo videti popolno enakost med moškimi in ženskam, kar je popolna ideologija. Kajti moški in ženske smo si različni, vsak sledi svojim željam in interesom, ima svobodo da se odloči kakšen življenjski stil in kakšen poklic bo izbral, koliko ur bo delal v službi, koliko bo doma. Ne more neka skupina z neko svojo ideologijo posegati v izbiro poklicev, dela in delovanja moških in žensk v današnji družbi.

Biti pozorni na te ideologe znotraj evropskih institucij, na to, da delajo načrtovano in da to ni nedolžna stvar.