Papežev obisk Arabskega polotoka za prihodnost človeštva
Svet | 03.02.2019, 08:10 Marjana Debevec
Papež Frančišek bo danes odpotoval v Združene arabske emirate, kamor bo prispel ob 19.00 uri po našem času. Obisk bo imel dva glavna namena: sodelovanje na medverskem srečanju o bratstvu med ljudmi in obisk tamkajšnje cvetoče katoliške skupnosti. Prvi obisk papeža na Arabskem polotoku pošilja močno simbolično sporočilo, da je sobivanje islama in krščanstva mogoče in nujno za prihodnost človeštva.
Prvi namen potovanja dobro izraža geslo, vzeto iz molitve sv. Frančiška Asiškega: »Naredi me za orodje svojega miru«. V času, ko mnogi dvomijo o možnosti dialoga med zahodnim in islamskim svetom, je to močna spodbuda za iskanje novih poti. Apostolski vikar za južni Arabski polotok Paul Hinder je v intervjuju za Zenit izpostavil, da je dialog pomemben prav zaradi zavrnitve nasilnih ideologij, ki se sklicujejo na vero.
Danes kristjani v Kuvajtu, Katarju, Bahrajnu in Združenih arabskih emiratih predstavljajo že približno 15 odstotkov, v Saudovi Arabiji pa 5 odstotkov prebivalstva. Zaradi potreb po delovni sili se namreč priseljujejo iz Evrope, Afrike in Azije, večinoma pa s Filipinov in Indije. Pogosto na svoji koži občutijo dobre in slabe odnose med verama.
Saudova Arabija je v tem pogledu najbolj zaprta. Kristjani ne smejo postavljati cerkva, prepovedane so krščanske knjige in simboli. Za bogoslužje se skrivno zbirajo po domovih. Drugačno sliko najdemo v otoški kraljevini Bahrajn, kjer vlada bolj odprta interpretacija islamskega prava. Tudi v Katarju in Kuvajtu lahko kristjani svobodno opravljajo bogoslužje, a oblasti ne dovoljujejo gradnje večjih cerkva.
V Združenih arabskih emiratih uživajo kristjani precejšnjo svobodo. Frančišek bo jutri sodeloval na medverski konferenci, v torek pa bo v Abu Dabiju obhajal prvo mašo na javnem prostoru.
Papež Frančišek bo torej obiskal državo, ki si aktivno prizadeva za versko strpnost, kljub temu da temelji na muslimanski veri. To je velik dosežek, a papež želi spodbuditi še korak dlje: medsebojno poznavanje, spoštovanje in sodelovanje. V prvih vrstah teh prizadevanj pa stojijo preprosti kristjani, izseljenski delavci, ki so v osrčje islama s seboj prinesli svojo vero, še piše Rok Blažič v Družini.
