Branko Setnikar in p. Primož Jakop
Instant Bog?
| 12.12.2018, 10:45 Rok Mihevc
V današnjem času predstavlja človeku vedno večji izziv stik, ki ga potrebuje s seboj, z Bogom, z naravo... V primežu vsega vsiljenega od zunaj zasledujemo tuje cilje, ki so pogosto načrtno posejani v naše vsakdanje življenje, izgubljamo pa izročilo prednikov, svoje bistvo in okolje, ki nas obdaja. Kako se upreti, se zazreti vase in pri tem vztrajati? V adventno obarvanem razmišljanju sta bila z nami preddvorski župnik Branko Setnikar in jezuit p. Primož Jakop.
Svet je v nekaj letih postal ena vas in z enim klikom lahko izveš karkoli, prideš na drugi konec sveta, kar pa lahko človeka obremeni, je razmišljal Branko Setnikar. »Lahko so te stvari dobre in uporabne, lahko pa škodljive. Kljub družbenim omrežjem človek postaja individualist, takrat pa ni več odprt za druge, posledično tudi za Boga ne. Božja beseda pa nam ponuja drugačen klik in tem besedam se bi morali odpirati.«
Je pa res, da evangelij ni napisan tako, da bi nas božja beseda »čohljala«, je dejal p. Primož Jakop. Meni, da vedno znova postavlja izziv. »Božja beseda je moteča in me vznemirja, če si vzamem čas in jo slišim. Izziv je ostati v stiku s samim seboj.« Ob tem je navedel misel svetega Ignacija, ki pravi, »če se uspem prikopati skozi vse sloje informacij, želja in pobud, ki mi jih daje svet, če se uspem prebiti v globino samega sebe, bom našel božjo voljo zase«. To pa je, da sem srečen in živim v polnosti.«
Advent je lepa priložnost, da se prebijem v globino, kjer sem hkrati z Bogom in samim seboj. Setnikar pravi, da je »veseli december« izraz, ki moti. »Res je, da je tretja adventna nedelja nedelja veselja, a mislim, da svet to veselje zlorablja. Najprej si človek in kot tak iščeš stik z Bogom. Tudi Jezus in njegovo delo je bilo zelo človeško – v Kani galilejski se je veselil, pri prijatelju Lazarju je jokal. S tem, da ostajam človek, iščem pot do Boga in tako nato pot do drugih. In to je pot adventa, najprej videti sebe pred Bogom, potem se odpirati tudi drugim.«
Na vprašanje, ali sodobni človek še čuti potrebo po Bogu, p. Jakop meni, da človek drugače kot to, da išče Boga, ne more. »Ljudje vedno znova iščemo nekaj, kar je večje od nas. Spoznanje, občutek, da nismo sami in nismo vrženi v ta svet. Da ima moje življenje globlji pomen in da moja vrednost ni odvisna od tega kar imam ali kaj lahko dam. Da sem tudi, ko sem nemočen in šibak, vreden ljubezni, skrbi in pozornosti.«
Setnikar meni, da človek ne samo, da hrepeni po Bogu, ampak kriči po njem. Žalosti ga to, da pozabljamo nanj, ko smo veseli. »Velikokrat ga prosimo za stvari in smo jezni če ni po naše. Na drugi strani, ko nam je lepo, ne znamo reči niti hvala. Ne Bogu, ne bližnjim. Tako je Jezus postal na instant in klik. Ko te potrebujem, te bom uporabil, drugače sem kristjan lahko tudi brez tebe.« Podobno razmišlja p. Jakob, ki se sprašuje, zakaj Bog ne more biti del mojega življenja tudi takrat, »ko sem okej«. »Ali smo ljudje res tako narejeni, da šele takrat, ko pridem do točke, ko niti moj denar, veze, znanje, ne zaležejo več, ko ne najdem rešitve, ko ne uspem samega sebe ali drugega izkopati iz težav, šele takrat grem potem kot izgubljeni sin vase in naredim prostor za Boga?«
Ključno je osebno spreobrnjenje, sta se v Globinah strinjala sogovornika, ki ju tolaži dejstvo, da nas Bog vedno znova išče. »Bog ne sedi križem rok in čaka. Je prvi, ki je na delu in išče človeka. Ne more pa mimo njegove svobode. Čaka, da vsaj malo odprem vrata in sem jaz tisti, ki jih odprem. Tolaži me tudi, da Jezus ni prišel v urejeno in neoporečno palačo, ampak vstopa v hlev. Kakorkoli je po svoje boleče prepoznati svoje življenje kot štalo, je po drugi strani to lahko tudi tolažeče, saj je Bog pripravljen vstopiti v moj kaos.«
Oddajo je pripravil in vodil Blaž Lesnik.