»Rad te imam« - protistrup zasvojenosti

Slovenija | 06.12.2018, 11:46 Marjana Debevec

Ko pomislimo na zasvojenost, imamo največkrat pred očmi droge, alkohol, cigarete... A obstaja vedno več nekemičnih zasvojenosti, ki so povezane z odnosi, omrežji. Kako jih prepoznati, se z njimi spopasti in kako zaščititi otroke pred temi pastmi, smo se v oddaji Pogovor o pogovarjali z zdravnico in psihoterapevtko Sanjo Rozman, zakonsko in družinsko terapevtko Andrejo Poljanec in Bojanom Kodelja iz zavoda Neodvisen.si.

»Dobila sem samo 37 lajkov«

Danes smo vsi »priklopljeni« na pametne telefone in pridobivanje podatkov. Obenem pa nam všečki, ki jih dobimo z raznimi objavami, ko se sproti odzivaš, si sproti pohvaljen, ti nekdo nekaj lepega reče, dajejo občutek pripadnosti. Po besedah Andreje Poljanec gre za pravo hrepenenje po pripadnosti in pozornosti. To pa je novodobna past, v katero se odvisnost lahko zelo grdo zaredi. Vse pa se prične v otroštvu in mladosti, saj so razlogi za zasvojenost povezani s čustvenim vzdušjem primarnih skrbnikov. »Ob njih ustvarimo vzorec, kaj lahko v odnosih pričakujem od drugih, čemu se moram izogibati, koliko sem ljubljen in vreden... Odnosi so ključen prostor razvoja posameznika in če to manjka, svojo bolečino utopimo v drugih stvareh.«

Bojan Kodelja je opozoril, da je zasvajanje postalo poklicno početje nekaterih. »Mladostnike in druge se načrtovano zasvoji, da se potem velika večina lahko tudi okoristiti od tega. Tako kot so pred leti to počeli tobačni lobiji, zdaj tem standardom sledijo še ostali.« Mladi so željni pozornosti in zato stopajo do roba ali čez samo zato, da se jih opazi, pravi Kodelja. »In nehote padejo v primež tistih, ki so jim nastavili pasti. Poznati pasti ni nič, bistveno jih je prepoznati. Žal nas je današnji čas zasvojil z negativizmom, sovražen in jezen človek pa je seveda lažje vodljiv in zasvojljiv.«

 Ne gre za alkohol ali igrice, ampak za namen početja

Pri zasvojenosti od digitalne tehnologije imamo več oblik, je pojasnila Poljančeva. »Na eni strani so to lahko igrice, kjer gre za bojevitost, zmagovitost in adrenalin. Potem so tu spletne klepetalnice in forumi, ko gre za pomanjkanje pozornosti in prepoznavnosti. Gre za otroke in mladostnike, ki ne zmorejo biti brez površinskih zunanjih impulzov, s katerimi navidezno lajšajo svojo bolečino in ranjenost.«

Beg, fantazija, prekrivanje bolečine ali deprivacija poganjajo peklensko gugalnico zasvojenosti, je opozorila Sanja Rozman. »Ali gre otrok igrico igrati zato, da ne bi eno uro mislil, kako bedno ima življenje, ali zato, ker je tako dobra? Zakaj 8-letnik rabi pametni telefon? Smiselno je, da vzdržujemo idejo, da so računalniki in ostala tehnologija sredstvo za izobraževanje, komuniciranje in delo, ne pa za igranje.« Internet in igrice niso zastonj varuška, če že, naj bodo za druženje, spodbuja Rozmanova, ki jo žalosti tudi dejstvo, da so igrišča in ceste danes prazne. »Največja nagrada za moje otroke je bilo druženje z mano in to je bilo bolj zanimivo od vsake igrice. To, da me 21. letnica prosi, naj ugasnemo televizijo, da bi se pogovarjali, imam za uspeh svoje vzgoje. In starši smo za otroke res najbolj zanimiva igrača in igrica, saj potrebujejo žive interakcije. Hladni in bleščeči nadomestek lahko počaka.«

Nismo zasvojeni od računalnika ali mobilnika, ampak od vsebine

Na zavodu Neodvisen.si si po Kodeljevih besedah prizadevajo, da bi ljudje postali odgovornejši in bi sami gradili družbo, ne da jih nosi njen tok. »Da ne žugamo in ne kažemo prst samo na mlade, ker niso nič krivi ta čas, v katerem so se znašli. Vsak človek pač stopa po tistih poteh, kjer se počuti dobro.« Odrasli pa so se znašli v času, ki ga ne razumejo, posledično so postali nerazumljiv sogovornik z lastnimi otroki.

»Ko navajamo otroke na cesto, ki je zelo nevarna, smo dober sogovornik, saj jo dobro poznamo in jih učimo, kako jo varno uporabljati. Ko je treba spregovoriti o omrežjih, nasilju, takrat pademo odrasli v prazen prostor, ki ga ne poznamo. Otroci to vidijo, zato odgovore iščejo drugod. Bistvo je vzpostaviti dobre odnose in pogovor je in bo ostal najboljši in edini antibiotik za posameznika ali družbo.« Dokler bodo vsebine »posvetnega« življenja zanimivejše od družinskega načina življenja, bodo v premoči in na prvem mestu. Zato Kodelja spodbuja, da se starši bolj potrudijo. »Vedno imamo tisoč in en izgovor, da smo v primežu časa, ki ni najbolj enostaven. Rešitev je v borbi družine, v individualnem dogovoru in pravilih, ki jih sprejme zase.«

Tudi Andreja Poljanec je spomnila, da starši ne verjamejo, da so dovolj zanimivi za otroke in to je po njenem mnenju najgloblja beda te družbe. »Se ne zavedamo, da smo največ, kar otroku lahko damo, pa karkoli že pač počnemo. Verjeti je treba v sebe, da te ima otrok rad in po tebi hrepeni.« Potrata časa se ji zdijo izgovori, da smo žrtve te družbe. »Dragoceno pa si je reči, takole imamo in iz tega bomo skušali izvleči najboljše. Takšnega pozitivnega razmišljanja je v slovenski družbi premalo, zato si želim, da bi z novimi smernicami in zavedanjem še verjeli v upanje.«

»Mladostnik črpa občutek lastne vrednosti iz tega, koliko se vam ljubi pregovarjati z njim,« je misel, ki v svoji dolgoletni karieri še vedno zelo nagovarja Rozmanovo. »Tudi če se kregate in ne strinjate, je dobro, da otrok malce brusi krempeljčke na vas, da se psihološko nauči argumentirati svoja stališča. To je jedro vzgoje mladostnika, da se z njimi čim več pogovarjaš. Iz tega bodo izšli ponosni, ker bodo svojo moč preizkušali tam, kjer je to namenjeno. V družini.«

Pornografija je otrokom prej dostopna kot alkohol in cigareti

Povprečna starost prve izpostavljenosti pornografije je otrok v tretjem razredu, je opozorila Rozmanova. »Takšna vsebina je zanj enaka spolni zlorabi, zaradi posledic, ki jih pusti. Za otroke so te vsebine izredno škodljive, ker niso zreli, da bi jih lahko razumeli. V njih takšne scene sprožijo travmatično vzburjenje in pride do želje, da bi te prijetne občutke ponavljali, zato hitro pride do zasvojenosti.«

Nedopustno se ji zdi mnenje nekaterih, da otrok mora enkrat tako ali tako izvedeti o tem in da mu zato predvajajo filme, s katerimi na tak način poskušajo nadomestiti pogovor o vsebinah. »Spolnost je povezana z ljubeznijo na pravem mestu in v takšnem odnosu, kjer se dva spoštujeta, ni nič narobe. Tisto, kar se ponuja pod pornografijo, pa ni te vrste spolnost, ni erotika, ni ljubezen, tam gre za nasilna dejanja. Poniževanje, nasilje, adrenalin in hormoni so strupen koktajl, ki lahko zasvoji že majhne otroke. In pornografija je otrokom prej dostopna kot alkohol, sladkor, cigareti...«

Kako iz klobčiča negativnih vedenj iti naprej?

Andreja Poljanec: »Treba je zagrabiti vsako priložnost. Če imamo možnost vzpostaviti s človekom zaupen prostor, je to lahko začetek, da si ga kasneje drznemo nekam napotiti, ne da bi nas ob tem doživljal kot nekoga, ki ga krega. Mora priti do spoznanja, da sam ne bo zmogel, ker glavni problem je, da ne vidi problema. Lahko je to tudi spoved ali pogovor z duhovnikom, pomembno je začeti s priznanjem in iskanjem. Nujno pa je tudi, da se v reševanje težav vključi družina in se spremeni družinski sistem.«

Bojan Kodelja: »Iz krempljev zasvojenosti se lahko iztrga vsak. To je izziv za vsakega posameznika in lahko nastane prava pustolovščina, če seveda ne bomo na zasvojenost gledali s pozicije strahu. Grde stvari se dogajajo takrat, ko dobri ljudje ničesar ne naredijo.«

Sanja Rozman: »Nasprotje strahu je ljubezen in to je tisto, kar je nasprotje zasvojenosti in kar nas povleče iz nje. Otroci in mladostniki v pozornosti, všečkih, igricah,drogah, sladkobi iščejo ljubezen. Otroke imam rad, oni nas in to je tisto, kar ustvari človeka. Zakaj je težko reči, da imaš nekoga rad? Prav to je protistrup za zasvojenost.«