Pater Pavel Krajnik je med drugim opozoril, kako naj praznujemo Marijin rojstni dan
P. Pavel Krajnik, OFM (1924 -2018)
Slovenija Tone Gorjup
Na Sveti Gori so se včeraj poslovili od p. Pavla Krajnika, ki je umrl na god sv. Martina, 11. novembra. Pogrebno mašo v baziliki Kraljice Svetogorske, je ob somaševanju sobratov frančiškanov, provinciala p. Marjana Čudna in številnih zlasti primorskih duhovnikov daroval nadškof p. Stane Zore. V nagovoru po evangeliju je omenil, da je bil p. Pavel iskan spovednik in velik Marijin častilec. Opisal je nekatere značilnosti pokojnega sobrata, s katerim je tudi sam živel na Skalnici, ki si jo je Marija izbrala za svoj dom. Skupaj s p. Marjanom Čudnom, ki je spregovoril pred koncem maše, sta zbranim predstavila bogato življenjsko pot predanega frančiškana, ki je leta 1945 po Božji previdnosti ostal živ in postal to, kar je želel že pred vojno.
P. Pavel (Franc) Krajnik je bil rojen na porcijukulo, 2. avgusta 1924 v Poljanah nad Škofjo Loko. Frančiškanom se je pridružil poleti 1940. Pred koncem vojne se je pridružil domobrancem, kjer je bil na lastno željo dodeljen bolničarjem. Ob koncu vojne so ga zajeli hercegovski partizani in ga obvarovali pred terenci. Dve leti je služil vojsko v raznih krajih Jugoslavije in se zatem vrnil v redovno skupnost. V duhovnika ga je 29. junija 1951 posvetil škof Vovk. Kaplansko službo je opravljal v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju, za Bežigradom in v Kamniku. Nekaj let je skrbel tudi za župniji Stranje in Nevlje. V šestdesetih letih je bil na Viču in v Dobovi ter leta 1971 prišel na Sveto Goro, kjer je ostal do konca zemeljskega življenja (za eno leto so ga poslali na Brezje in v Ljubljano).
Po pripovedovanju sobratov je bil p. Pavel Krajnik skromen, delaven in duhovno bogat človek. Bil je zgled Kristusovega duhovnika, ki ga tudi dolga leta preizkušenj niso zamajala v njegovem zavzetem služenju Bogu v redu sv. Frančiška. Rad je imel svoje brate, v molitvah se je spominjal domačih. Mnogi ljudje so ob njem začutili moč Kristusove usmiljene roke, saj se je v zadnjih letih svojega življenja posvetil predvsem zakramentu sv. spovedi in ljubezni do narave. Na to je spomnil tudi škof Jurij Bizjak v zahvali, ki jo je v njegovem imenu prebral Ervin Mozetič. Nadškof p. Stane je dejal, da je p. Pavel poznal vse, kar je bilo napisanega o Sveti Gori. Od 1963 je pisal kroniko te božje poti in samostanske skupnosti, ki je skrbela zanjo. Napisal je Svetogorski križev pot, Molitev jetnice, zbirko šmarnic Marijina hiša ter objavil več predavanj o Sveti Gori.
