FOTO: Na obisku v komuni Skupnosti Srečanje

Sociala | 04.11.2018, 19:15 Petra Stopar

Dolina upanja v Vremskem Britofu je ena od štirih komun Skupnosti Srečanje, ki deluje v okviru Zavoda Pelikan Karitas. Terapevtske skupnosti so namenjene zdravljenju in rehabilitaciji zasvojenim s prepovedanimi drogami, alkoholom, čedalje bolj tudi z drugimi vsebinami, kot so igre na srečo, računalniške igre in pornografija. Dva fanta sta z nami delila svoje izkušnje boja z odvisnostjo in bivanja v komuni.

Komuna za moške v Vremah pri Divači je našla svoj dom na prostranem, redko poseljenem podeželju, poleg cerkve Marijinega Vnebovzetja, v nekdanjem župnišču, ki mu pripada gospodarsko poslopje s hlevom, v njem je nekaj glav živine. Ob hiši je vrt. Ob našem obisku je bilo v komuni sedem uporabnikov različnih starosti in iz raznih koncev države.

Sprejel nas je Brane Miličevič, pred leti odvisnik, danes mentor in strokovni delavec skupnosti ter koordinator za Primorsko. Fante spremlja na poti do rehabilitacije: »Vem, kako se počutijo, kako jim pomagati, kaj jim povedati. Dejansko je to služba, ampak je tudi poslanstvo, ki me veseli. Če vidiš, da nekomu lahko pomagaš, tudi če samo v majhni meri, mu dejansko lahko rešiš življenje. To so stvari, ki te izpolnjujejo. Eno od pravil v komuni, ki sem ga razumel šele potem, ko sem šel ven, je, da ko pomagaš drugemu, v isti meri pomagaš tudi sam sebi.«

Temeljne zahteve v komuni so: Ne drogam, alkoholu, tabletam in denarju, največ 10 cigaret dnevno, nobenega nasilja in napetosti, nikakršnega izoliranja in zadrževanja v majhnih skupinah. Vstop mora biti začetek osvobajanja in odpuščanja, je zapisano v programu. Tako vstop kot izstop je prostovoljen. Uporabnik se uči biti samostojen in odgovoren za življenje brez zasvojenosti, postane uravnovešen, preprosti in ponižen človek. »Najlaže je, če rečem, da je naša komuna podobna vojski, s to razliko, da si imel tam popoldne nekaj prostega časa, tu pa je dan strukturiran od jutra do večera, poudarek je na redu, disciplini, higieni, natančnosti, kajti zunaj smo živeli brez teh stvari, tu pa je ravno nasprotni ekstrem. Ko prideš ven, tako ubereš zlato sredino.«

Del zdravljenja je skupinski pogovor, »kjer ne govoriš samo o Ronaldu, Messiju, ampak tudi o sebi in odnosih, o tem, česa te je strah, česa te je sram, kaj bi rad spremenil, česa ne,« poudarja. »Poglabljati se moraš vase. Je malo boleče na začetku, ampak nato se začneš spoznavat, učiš se reševat konflikte, raste tvoja zdrava samozavest in samopodoba, postajaš človek, oseba, vredna zaupanja, zaupaš tudi sam sebi. Začenjaš se imeti rad, posledično začneš imeti rad druge. Vse to ti da motivacijo in zagon za naprej. Potem ti ni več težko, ampak ti postane lepo živeti tukaj. Fantje so namreč med seboj tudi prijatelji, veliko se smejejo, imamo šport, delavnice, poleti hodimo na dopuste … Vsega je toliko, kolikor je potrebno,« zaključi Brane Miličevič. O pozivih nekaterih delov družbe in politike po legalizaciji konoplje, pa je dejal: »Moje stališče do tega je ’nula nula’.« Kot je spomnil, so ta ukrep pred nekaj leti sprejeli v Koloradu, o katerem je ravno zadnjič bral statistiko: »Vse se je poslabšalo. Število smrti je večje, več je kriminala, vse je šlo navzdol.«

Eden od fantov, ki smo jih povabili pred mikrofon, Aleš, se je drogiral 15 let. Najprej z alkoholom in kokainom, nato še s heroinom. Zdaj je za njim deset mesecev bivanja v komuni. Kot fant v zgodnjih tridesetih letih priznava, da se je moral v tem času soočati z več krizami, med katerimi je že hotel oditi, a je vsako uspešno prebrodil. Saj telo se dokaj hitro navadi na nove navade, a glava potrebuje več časa, zato zdravljenje v komuni lahko traja tudi več kot dve leti. »Prej smo zunaj nenehno bežali, se ’zadrogirali’, nismo reševali problemov. Tukaj, kjer si trezen, pa se vse sproti rešuje in je kar težko. Je pa biti trezen res lepo.«

Zato se tja, kjer je dosegel dno, noče več vrniti. In kaj ga je pred letom dni dokončno pripeljalo v komuno, ki ji pravijo tudi Dolina upanja? »Najprej sva živela s punco, septembra lani sva šla narazen, imam otroka, tri leta staro zdravo punčko, punca me je zapustila, ker sem imel te težave in ker sem postal nasilen do nje. Ni šlo več. Nato sem bil pri mami, a tudi ona ni mogla več tega trpeti, vrgla me je iz hiše. Padel sem na čisto dno. Na ulici sem bil tri tedne. Klical sem mami nazaj in ji dejal, da sem se odločil, da grem v komuno. V bistvu sem bil bolj prisiljen v to, saj nisem mogel drugam. Najprej sem šel za en mesec v Višnjo Goro, a nisem zdržal tam, odšel sem ven in v Ljubljano, kjer sem spet padel v drogo, spet ’zabluzil’. Potem sem mamo prepričal, naj me vzame nazaj domov in ji po pogovoru z vodjo programa obljubil, da 3. januarja pa res grem v komuno. Tako sem po novem letu prišel sem.«

Z nami je bil tudi 25-letni Tadej, ki se je drogiral s heroinom in marihuano. In kaj je botrovalo njegovi odločitvi, da odide na zdravljenje? »Nazadnje, ko sem bil v zaporu, sem se ’navlekel’ tablet, ko sem prišel ven, pa sem se odločil, da se bom očistil. Nekako mi je uspelo, a me je psihično tako zdelalo, da samega sebe sploh nisem več poznal, nisem niti vedel, kdo so moji starši. Videl sem, da tako ne gre več naprej in da si moram pomagati.« Pravita, da je poleg osebne odločenosti največja motivacija za vztrajnost družina. »Nočem biti zguba, nočem biti narkoman, da me bodo imeli ljudje za idiota,« je odkrit.

V komuni je stik z zunanjim svetom zelo omejen, prepovedana je uporaba mobilnih telefonov, računalnikov, interneta. Telefon ima za nujne klice le odgovorni, ta vloga pa pripada uporabniku, ki je v skupnosti najdlje. Obiski svojcev so dovoljeni, a redki, vsak uporabnik lahko opravi en klic na teden. Dela, tudi priprava obrokov in kuhanje, so porazdeljena. Veliko je opravil v naravi, na zemlji, vključno s skrbjo za krave, pravi: »Sir delamo od dvakrat do trikrat na teden, delamo tudi jogurt, skuto …« Kljub temu, da se marsikomu, ki komune ne pozna od znotraj, zdi, kot da so v zaporu ali vojski, pa je po njegovih besedah to pravo mesto za zdravljenje od vseh vrst zasvojenosti: »Ni tako hudo. Jaz sem si to predstavljal čisto drugače, ko pa sem prišel, sem videl, da je tu zdravo okolje, normalni ljudje. V bistvu mi je všeč.«

Skupnost Srečanje lahko od bliže spoznate tudi vi, ko bo 8. novembra v Novi Gorici na Škrabčevi ulici 1 v Kapeli dan odprtih vrat. Svojo podporo delovanju programa pomoči zasvojenim na poti v boljše življenje lahko izrazite tudi z donacijo na Zavod Pelikan Karitas. V Sloveniji je Skupnost Srečanje prisotna že vse od leta 1991, pri čemer je pomembno vlogo odigral oče Franc Prelc, ki je že veliko prej v portoroškem župnišču zbiral mlade s težavami zaradi zasvojenosti in njihove svojce ter jim pomagal pri pripravah za vstop v komune.

Posnetek oddaje najdete pod rubriko Karitas v Avdio arhivu.