Ali smo se iz tragedije prve in druge svetovne vojne naučili dovolj, da ne bo tretje?

Slovenija | 28.07.2018, 16:04 Marta Jerebič

Zadnji konec tedna v juliju je že tradicionalno posvečen slovesnosti pri Ruski kapelici na Vršiču. Letošnji dogodek je potekal v znamenju stoletnice konca prve svetovne vojne. Častni pokrovitelj slovesnosti, predsednik republike Borut Pahor, je v nagovoru poudaril, da je prizadevanje za trajen mir najbolj plemenito stremljenje človeštva. Dogodka so se udeležili tudi predstavniki iz Rusije. Delegacija Ruske pravoslavne Cerkve se je že včeraj v Kranjski Gori udeležila svete maše, pred tem je na Bledu s svetom krščanskih Cerkva v Sloveniji podpisala izjavo o mirovnem poslanstvu krščanskih Cerkva.

V letu, ko bo minilo sto let od konca prve svetovne vojne, so vsi govorniki izpostavljali pomen miru. Predsednik republike Borut Pahor je opozoril, da se človeštvo iz prve svetovne vojne ni naučilo dovolj, da bi preprečilo drugo.

"To nas upravičeno skrbi in vznemirja. Zastavljamo si najbolj enostavno vprašanje: ali smo se iz tragedije prve in druge svetovne vojne naučili dovolj, da ne bo tretje."

Upanje za trajni mir po njegovem mnenju obstaja.

"Mir je najbolj navdihujoč smisel naših prizadevanj za medsebojno spoštovanje, sodelovanje in mirno reševanje vseh sporov. Prizadevanje za trajen mir je najbolj plemenito stremljenje sodobnega človeštva," je poudaril predsednik in pozval k preprečevanju sleherne nestrpnosti in nasilja. Ob tem se je dotaknil nedavnega napada na novinarja in snemalca Planet TV, ki ga je označil za "v stvarnem in simbolnem smislu grob poseg v svobodo vseh nas". Opozoril je, da se na nestrpnost in na nasilje nikakor ne smemo navaditi.

Sveta maša v Kranjski Gori

Že sinoči je bila v župnijski cerkvi v Kranjski Gori sveta maša za ruske vojne ujetnike, ki jih je leta 1916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršič. Daroval jo je celjski škof Stanislav Lipovšek, sicer predsednik Slovenskega ekumenskega sveta pri škofovski konferenci. Po njegovih besedah svet zelo potrebuje luč in duha sv. Frančiška, saj se zapleta v konflikte, vojne, nasilje. To prinaša bolečino, smrt, lakoto, begunstvo in druge tesnobe. Ob tem je dejal, da nam naša krščanska zavest in naša pastoralna odgovornost ne dopuščata biti neodzivni pred izzivi, ki zahtevajo skupni odgovor«.

»Kristjani bi morali več narediti in z združenimi močmi premagovati probleme s katerimi se soočajo naši trpeči bratje in sestre, doma in po svetu,« je dejal in dodal, da smo kristjani skupaj z vsemi ljudmi, ki v srcu dobro mislijo, poklicani, da storimo vse, kar je v naši moči, da se med te preizkušane narode in ljudstva vrne mir in človeka vredni pogoji za življenje.

Pridiga v celoti

Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu !

Vedno, še posebej pri tej spominski sveti maši, naj v naših srcih močno odmeva Jezusova beseda :«Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil da greste in obrodite sad »(Jn 15,16). Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, se moramo vedno vprašati, kako živimo ta dar, da smo »božji izvoljenci sveti in ljubljeni« (prim. Kol 3,12), kako živimo in uresničujemo Jezusov evangelij, zlasti njegovo novo zapoved o medsebojni edinosti in ljubezni, ki je in mora biti to razpoznavno znamenje Kristusovih učencev (prim. Jn 13,34-35).

1. Zgodovina Cerkve nam pove, da kristjani nismo bili vedno zvesti evangeliju, tej temeljni razsežnosti in razpoznavnemu znamenju Kristusovih učencev.

Če se kratko ozremo na prehojeno pot, lahko rečemo, da smo v 1. tisočletju kljub vsem težavam uspeli ohranjati vrednote miru, medsebojne edinosti in ljubezni, ki so jo poživljali in bogatili mnogi pričevalci vere in učitelji krščanskega življenja. Med temi močnimi svetilniki in pričevalci vere naj na Zahodu omenim očaka Benedikta, utemeljitelja zahodnega meništva, ki je na ruševinah rimskega cesarstva v 6. stoletju začel znameniti evropski misijon, ko je s svojimi duhovnimi sinovi mnogim evropskim narodom prinesel luč evangelija in je s svojo Regulo - pravilom redovnega življenja in z meniškim geslom »Moli in delaj- ora et labora« utiral pota evropske kulture in civilizacije. Malo pozneje, v 9. stoletju, sta na Vzhodu, zlasti med slovanskimi narodi, to poslanstvo nadaljevala naša blagovestnika, sv. brata Ciril in Metod. Ta skupna vera in pravila krščanskega življenja so se bogatila in preverjala na cerkvenih zborih, ki so tudi danes vir in navdih za življenje in delovanje bratskih krščanskih Cerkva. Žal je to stoletno skupno duhovno izročilo v 2. tisočletju doživljalo nove preizkušnje in nasprotovanja, ki so pripeljala do mnogih vojn in spopadov, vse do žalostnega razkola na Vzhodu in na Zahodu, katerih boleče posledice še danes občutimo. Zato pa smo tem bolj veseli in hvaležni, da je na naši skupni poti bilo vedno prisotno tudi močno vetje Sv. Duha, ki je nagibalo bratska srca, k vedno novi pripravljenosti in zvestobi luči, ki je prišla na svet, da razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1, 9).To luč so na Vzhodu prižigali mnogi pričevalci in glasniki evangelija, zlasti Sv. Vladimir Kijevski v 10. stoletju in na Zahodu redovni ustanovitelji, med njimi sv. Frančišek Asiški, Sv. Dominik in v 16. stoletju naši reformatorji, še posebej Primož Trubar in Jurij Dalmatin, ki sta našim prednikom in vsem nam podarila največji zaklad, celoten prevod sv. pisma, » tu je vse svetu pismu, stariga inu noviga testamenta«.

2. V našem času so vetje sv. Duha močno poživile pobude za obhajanje Svetovne molitvene osmine za edinost, ki so vzniknile v Anglikanski Cerkvi. To dogajanje je močno spodbudil 2. vatikanski koncil (1962-1965), ki ga je sklical papež Janez XXIII. z namenom, »da bi verniki bolj krščansko živeli, da bi ustanove, ki so spremenljive, prilagodili potrebam našega časa in bi pospeševali vse, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa (prim B 1).

Močno znamenje na poti k edinosti je bilo srečanje med papežem Pavlom VI. in carigrajskim patriarhom Atenagoro 6.1.1964 v Jeruzalemu, ko sta na Oljski gori, na kraju Jezusovega smrtnega boja preklicala izobčenje in skupaj molila za edinost. To znamenje je navdihovalo koncilske očete zbrane na koncilu, ko so pripravljali in sprejemali odlok o ekumenizmu, v katerega so vključili tudi posebno poglavje o Vzhodnih Cerkvah (prim. E 14-23), kjer posebej izpostavljajo liturgično in duhovno izročilo vzhodnih kristjanov, pomen meništva ter češčenje Matere Božje in svetnikov.

Slomškova molitvena bratovščina Apostolstvo Sv. Cirila in Metoda, ki jo je leta 1851 ustanovil bl. škof Slomšek, je bila duhovno gibalo tudi takoimenovanih Velehradskih kongresov, pa tudi pobude, ki so jo dali profesorji Pravoslavne Teološke fakultete v Beogradu ter Katoliške teološke fakultete v Zagrebu in v Ljubljani z oddelkom v Mariboru, ko so septembra leta 1974 začeli pripravljati ekumenske simpozije, vedno v sodelovanju s pravoslavno pa tudi z evangeličansko Cerkvijo.

Tem srečanjem in simpozijem so se v svetu pridružile še druge pobude, posebej Duh Assisija, ki ga je sedaj že sv .papež Janez Pavel II. leta 1986 začel v Assisiju-mestu Sv. Frančiška, ko je začel zbirati predstavnike krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev k skupni molitvi za mir in edinost, kar je močno odmevalo v svetu, ki je zelo potreben luč in duha sv. Frančiške, ko se vedno znova zapleta v mnoge konflikte, vojne spopade in nasilje, ki prinaša bolečino, smrt, lakoto, begunstvo in druge tegobe. Kristjani bi morali več narediti in z združenimi močmi premagovati probleme s katerimi se soočajo naši trpeči bratje in sestre, doma in po svetu.

To željo in pripravljenost sta izrazila Njegova Svetost Kyril, patriarh Ruske pravoslavne Cerkve in papež Frančišek,ko sta se 12.2.2016 srečala v Havani, in v skupni izjavi med drugim zapisala: »V skupni odločitvi, da bi storila to, kar je potrebno, da presežemo zgodovinska razhajanja, ki smo jih podedovali, hočeva združiti najine moči pri pričevanju za Kristusov evangelij in o skupni dediščini Cerkve prvega tisočletja, da skupaj odgovorimo na izzive sodobnega sveta…Naša krščanska zavest in naša pastoralna odgovornost nam ne dopuščata biti neodzivni pred izzivi, ki zahtevajo skupni odgovor« (čl. 7).

To pripravljenost smo izrazili in v skupni izjavi tudi zapisali predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve, Srbske pravoslavne Cerkve, Evangeličanske in Katoliške Cerkve avgusta 2016, na jubilejnem srečanju ob l00. obletnici tragedije na Vršiču, to pripravljenost in sodelovanje smo predstavniki Ruske pravoslavne, Srbske pravoslavne, Evangeličanske in Katoliške Cerkve potrdili udi danes, ko smo na Ekumenskem pogovoru na Bledu sprejeli skupno izjavo o naših nalogah za varno sedanjost in svetlo prihodnost. Pota medsebojne edinosti in razumevanja so iskali tudi predstavniki pravoslavnih Cerkva, ki so se od 16.do 27. junija 2016 zbrali na Vsepravoslavnem koncilu na Kreti.

Tudi papež Frančišek ne zamudi nobene priložnosti in se v svojih molitvah, nagovorih in srečanjih kot dober pastir in usmiljeni Samarijan nenehno obrača k ljudem našega časa, in jih vabi na pota edinosti, miru odpuščanja. Tako je storil tudi na svojem apostolskem potovanju v Sveti deželi, od 24. do 26. maja 2014, ko je v baziliki Božjega groba v Jeruzalemu molil skupaj s katoličani in s pravoslavnimi, da bi vsi kristjani resnično bili priče vstajenja in kot taki nosilci novega življenja v miru in edinosti. Za mir in edinost je molil tudi 30. oktobra2016, ko se je v Lundu na Švedskem srečal s predstavniki Svetovne luteranske zveze, ob 500 letnici reformacije. To dogajanje smo potrdili tudi na srečanju med predstavniki in verniki Evangeličanske in Katoliške Cerkve, ki je bilo , 6. novembra2016 v Murski Soboti. Mir, edinost in temeljne vrednote našega življenja, zlasti prijateljstvo, sodelovanje, medsebojno kulturno in duhovno obogatitev gojijo in pospešujejo tudi vsakoletna srečanja pri Ruski kapelici na Vršiču in se za to plemenito dogajanje zahvaljujemo Občini Krajnska gora, društvu Slovenija-Rusija in Ruskemu veleposlaništvu v RS.

Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!

V nedeljo, 7. julija 2018, je bilo v mestu Bari, v južni Italiji, pri sv. Miklavžu, svetniku, ki je izredno spoštovan med kristjani Vzhoda in Zahoda, srečanje, ko so se predstavniki Vzhodnih Cerkva, skupaj s papežem Frančiškom, zbrali k molitvi za mir na Bližnjem Vzhodu. Tudi tu smo kristjani skupaj z vsemi ljudmi,ki v srcu dobro mislijo, poklicani, da storimo vse, kar je v naši moči, da se med te preizkušane narode in ljudstva vrne mir in človeka vredni pogoji za življenje.

Naj vsa ta plemenita prizadevanja poživlja in bogati tudi letošnje spominsko srečanje na Vršiču in ta sveta maša, ki jo obhajamo v slavo Božjo, za našo varno sedanjost in za svetlo prihodnost, v miru, edinosti in ljubezni. Amen.