Papež Frančišek o ljubezni
s. Brigita Zelič
Vzdušje na Trgu sv. Petra v Vatikanu je včeraj opoldne navdušilo množico romarjev, saj se je med njimi nahajala tudi številčna skupina članov neokatehumenske skupnosti, ki je s svojim navdušenjem že včeraj ob navzočnosti papeža Frančiška obhajala 50 letnico svoje ustanovitve. Vsi romarji pa so po opoldanski molitvi in blagoslovu pozorno prisluhnili svetemu očetu, ko je povabil, naj z molitvijo podpremo prebivalce Srednjeafriške republike, kjer je v minulih dneh nasilje terjalo mnogo življenj, med njimi tudi enega duhovnika. Naj Gospod, po Marijini priprošnji, vsem pomaga pri gradnji miru, je spodbudil.
Papež Frančišek je opoldne v nagovoru spomnil na odlomke Božje besede, ki se vrstijo v velikonočnem času in nas opozarjajo na življenjski slog, ki naj bo skladen s skupnostjo Vstalega Gospoda. Tokrat je sveti oče opozoril na Jezusovo naročilo, naj ostajamo v njegovi ljubezni. Podobno kot Jezus, naj tudi mi ostajamo v Očetovi ljubezni in se trudimo, da se od nje ne bi ločili s sebičnostjo in grehom. Gre za program, ki je sicer zahteven, a je vendar tudi uresničljiv. Jezus nam namreč naroča, naj se med seboj ljubimo tako, kakor nas je on ljubil. (prim. Jn 15,12)
Papež Frančišek je spomnil, da pri ljubezni ne gre le za besede, temveč za dejanja. Bližnji, ki smo ga poklicani ljubiti je človek, »ki ga srečujem na svoji poti, in me nagovarja s svojim obrazom in s svojo zgodbo; je tisti, ki me že s sàmo svojo navzočnostjo sili, naj izstopim iz svojih interesov in svoje varnosti; je človek, ki pričakuje mojo razpoložljivost za poslušanje in za pripravljenost z njim prehoditi del poti. Gre za odprtost do vsakega brata in sestre, kdorkoli je že in v kakršnem koli položaju se nahaja. Začeti pa je treba pri tistih, ki so nam blizu v družini, v skupnosti, na delu, v šoli... Če ostajam povezan z Jezusom, njegova ljubezen lahko tako doseže drugega in ga pritegne k sebi, v prijateljstvo z njim.«
Ob koncu opoldanskega nagovora je sveti oče znova spomnil, da nas Jezus vabi, naj tudi mi ljubimo tako kot on. Vendar tega ne moremo narediti, če v nas ne utripa njegovo Srce. In prav evharistija izoblikuje v nas Kristusovo Srce, tako da vse naše življenje vodijo njegova velikodušna zadržanja. Devico Marijo je ob tem prosil, naj nam pomaga ostajati v Jezusovi ljubezni in tako rasti tudi v ljubezni do vseh, zlasti do najšibkejših, kar je skladno z našo krščansko poklicanostjo.
