Veselim se novih priložnosti in življenja, ki mi je dano

Oddaje | 27.04.2018, 08:33 Nataša Ličen

Vsak od nas ima svoj zgodbo. Zgodba osemintridesetletne Helene Rozman, mlade žene, mame petih še majhnih otrok, profesorice slovenščine in sociologije ter učiteljice plesa, je posebna zgodba poguma in radoživosti, ki seže v srce. Predvsem pa je sporočilna in zgled polnosti življenja.

Helena Rozman prekipeva od dejavnosti, pri njej zaznamo veselje, ki ga vloži v vse, v čas z družino, v službo in svoje hobije, med katerimi je tudi ljubiteljska peka tortic, zato pri njih doma pogosto dobro diši, predvsem pa diši po družinski slogi, po igrivosti in po veri v življenje. Na poti vsakogar so ovire, Helena se je v razcvetu življenja soočila z za mnoge previsoko, z diagnozo rak. Sila, ki jo oblikuje, je »Bog v njej«, pravi Helena, »Njegovo« prisotnost čuti ves čas. Skozi vero je najbolj rasla prav ob in z možem. Vera v Boga, občutek ljubljenosti, da je Bog njen Oče, sta ji dajala pogum, da se ob preizkušnji ni zlomila. Njeno sporočilo je, da ljudje ne moremo imeti vsega pod nadzorom, tudi ne bi bilo dobro. »Moja pot je lepa, tudi v preizkušnjah je lahko takšna; Bog ve, zakaj je tako. Bog seveda želi sreče, želi, da uživamo v življenju, da nam je dobro. Zato sledimo svojim sanjam in uresničujmo ne samo visoke cilje, ampak strmimo tudi k vsakdanjim, bolj posvetnim željam.«

Z vsakim otrokom, ki sva ga dobila z možem, je v naši družini več smeha

»Seveda je tudi več popraskanih kolen, … dihamo mogoče nekoliko drugače od večine družin, ker delam manj, mož dela od doma, in sva lahko veliko časa prisotna pri otrocih. Vsak dan vsakemu od najinih otrok nameniva določen čas za igro, druženje, da sva samo z njim, peljeva pa jih tudi na zmenke, ko sva jaz ali moj mož le z enim, na sprehodu, na sladoledu, da je nekaj posebnega in ima otrok na to lep spomin, kjer mu posvetiva vso svojo pozornost, v tem času se lahko v miru pogovoriva z njim o njegovem svetu doživljanja. To se nama zdi zelo dragoceno. Na področju vzgoje se veliko izobražujeva in to vključujeva tudi v svojo družino. Vse, kar nama pomaga, rada predava tudi naprej, super, če s tem lahko pomagava še komu.«

Najina odločitev, da sva rekla življenju vedno Da

»Ko smo se lansko leto jeseni preselili v hiško, ki sva si jo z možem vedno želela in jo končno uspela tudi kupiti, sva povedala, da čakamo še eno življenje. Otroci so bili presrečni. Z navdušenjem in vzklikanjem sprejmejo vsako novo življenje, ki nam ga podari Bog, za večno. Od vsega, kar gradimo, ostanejo odnosi in ostane življenje. Starejša hči najmlajšo že previje, fantje pa se potegujejo, kdo bo potiskal voziček." (smeh)

Verjamem, da če molimo in prosimo Boga, nam bo dal za nas najboljšo osebo

»Za moža sem molila že kot najstnica, močno sem hrepenela po družini. V Svetem pismu piše, če se boste poročili, boste imeli stiske. Drug drugemu smo si dani kot neko dražilo. Drug drugemu smo si pesek, zdaj pa je od nas odvisno, ali bomo školjka, ki bo ta pesek oblikovala v biser ali pa bomo oko, ki bo s svojo sluznico želelo izločiti pesek in bo pordelo. Od nas je odvisno, kako se bomo odzivali na te dražljaje. V vsakem odnosu so problemi, tudi težja obdobja, pametnega recepta ni, le to, da je vredno vztrajati in če res ne gre, poiščimo pomoč.« Molimo za partnerja in za dobre odnose, da bomo lahko ob njih rasli in se osebnostno razvijali. Molitev velikokrat podcenjujemo, pravi Helena. Bog naj bo prvi, h kateremu se obrnimo po pomoč.

Ples

»Gibanje, ples, me radosti, ob tem čutim vznesenost, tudi z vsakim otrokom v trebuščku sem plesala. Verjamem, da bo prijetna glasba s prijetnimi barvami tudi v nebesih. Morda je ples nekaj Božjega, kar sem prinesla s seboj v življenje. (smeh) Zelo rada pleševa tudi skupaj z možem, pogosto kar doma sredi sobe, ko se nama pridružijo še otroci, tudi fantje radi migajo, ne poznajo še plesnih korakov, ampak nama sledijo. S plesom lahko rešimo marsikakšno stisko. Mimika je močno izrazno sredstvo, že mimika obraza in kretnje rok. Vsak gib sprošča in lahko pomaga. Roke in noge imamo z namenom, izražajmo se z njimi, sežimo visoko v nebo, ali pa se obrnimo vase in se objemimo. Izrabimo, kar imamo.«

Kdaj se je napovedala bolezen?

»Žal se ni napovedala, nisem je začutila, prav nasprotno. Po rojstvu četrtega otroka sem bila zelo srečna, mirna, spočita, odlično sem se počutila, spala vse noči, kar se mi je zdelo posebna milost. Potem pa sem pri dojenju začutila bulico. Presenetilo me je in doživela sem šok ob dejstvu, da imam raka. V prvem trenutku sem mislila, da so me z nekom zamenjali. To je bila moja prva misel. Prosila sem Jezusa, naj bo ob meni. Težko je, ker veš, da je lahko smrtno, marsikaj se vprašaš, kaj bo z otroki, tako majhni so še. O marsičem sem razmišljala, se razjokala, dala vse to ven, potem poslušala slavilno glasbo in tako šla naprej. Zaupala sem. Z možem sva bila do otrok iskrena, vse sva jim povedala, skupaj smo spremljali bolezen in zdravljenje. Ker mi telo ob bolezni ni dajalo nikakršnih signalov, zato zdaj tudi molim, naj mi telo pravi čas sporoči, če še kdaj kaj ne bo v redu, trenutno se počutim zelo zdravo in upam, da tako ostane. Vsak dan verjamem, da sem zdrava. Zaupam, da sem ozdravljena do visoke starosti. Med zdravljenjem sem ob kemoterapiji, pod aparatom, vedno molila. Molila nisem zase, vedno v mislih na koga drugega, kot darovanje. Zdaj, ko sem šla skozi to, imam dva rojstna dneva in skušam se čimbolj veseliti novih priložnosti in novega življenja, ki mi je dano.«

Nov čudež

»Zelo sem vesela, da se je to zgodilo. Ko sem avgusta lani zaključila zdravljenja, so mi odsvetovali še kakšno nosečnost. Toda z možem sva ostala odprta ter se odločila, da Bogu prepustiva odločitev. Na Gorenjskem sem februarja videla štorkljo, kar je precej nenavadno in isti dan sem v Svetem Pismu brala odlomek, ko je Bog rekel Abrahamu, da bo namnožil njegov zarod, in to mi je bilo močno znamenje. Zgodilo se je, ko sem najmanj pričakovala. Z možem sva izročala in bilo nama je dano objeti petega otroka, malo deklico. Brez Boga smo v temi, le z Njim lahko vidimo, kljub hudemu, lepoto življenja.«