Quo vadis mladi prevzemniki kmetij?

Komentarji | 18.02.2018, 11:56

Na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru se je na pepelnično sredo zgodilo srečanje mladih prevzemnikov kmetij, ki so minula leta uspešno kandidirali na razpisu Programa razvoja podeželja. Dogodek je potekal v organizaciji Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zveze slovenske podeželske mladine in Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije.

In čeprav je minister mag. Dejan Židan vsem navzočim mladim kmeticam in kmetom posebej poudaril, da so kot mladi prevzemniki prihodnost in upanje slovenskega kmetijstva in dodal, da se morajo zelo dobro zavedati, da je kmetijstvo gospodarska dejavnost, ki zahteva dobro poznavanje ekonomike poslovanja, pa je srečanje minevalo tudi ob grenkobi dejstva, da kar zajetni skupini mladih kmetov, ki so pred leti prevzeli kmetije, zaradi birokratskih zapletov, do katerih je prišlo med dvema zaporednima programoma razvoja podeželja, ni uspelo kandidirati za evropska sredstva namenjena mladim prevzemnikom.

In čeprav minister Židan in nekateri agro ekonomisti mlade nagovarjajo, da na kmetijstvo gledajo predvsem s podjetniškimi očmi, je tako gledanje lahko tudi zelo varljivo. Kmetijstvo se namreč marsikdaj ne more primerjati z gospodarstvom, saj je neprestano na udaru vsaj treh temeljnih dejavnikov in predvsem pa mnogih interesov:

1. Najprej je tu globalni trg kmetijskih pridelkov, ki izjemno pritiska na nižanje cen in praviloma onemogoča rentabilno pridelavo v naših okoliščinah pridelave.

2. Potem sledi dejstvo podnebnih sprememb, ki botrujejo vremenskim ujmam, ki dolgoročno slabijo predvsem pridelavo, ki je specializirana in naj bi v podjetniškem smislu omogočala boljše rezultate. Poglejte samo sadjarstvo in stisko kmetij, ki so se specializirale na tem področju.

3. Apetiti po nepremišljeni gradnji na najboljših kmetijskih zemljiščih so tako veliki, da dnevno izgubljamo hektarje najboljših njivskih površin. Trend je nepovraten. Kmetije, ki bi morale pridelavo zaradi ekonomskih zakonitosti povečati, ne morejo do dodatnih zemljišč, oziroma so najemnine za ta zemljišča tako visoke, da ne prenesejo ekonomske računice. Dogajanje okrog politike dostopa do zemljišč v lasti sklada tudi ne kažejo trendov izboljšanja, saj mnoga po II. svetovni vojni družinskim kmetijam odvzeta zemljišča zdaj obvladujejo velike gospodarske družbe. Dogajanje na tem področju nikakor ne kaže v prid družinskih kmetij.

4. Zdi se, da pridelava hrane iz reforme v reformo skupne evropske kmetijske politike, še posebej pri nas v Sloveniji, postaja vse bolj talec ozkih interesov t.i. "naravovarstvenikov", ki na okopih branijo svoje projekte. Ti jim prinašajo velika evropska in domača sredstva, zaradi njih pa se dodatno otežuje ekonomika kmetijske pridelave. Pogled v trenutno dogajanje glede skupne kmetijske politike po letu 2020 jasno kaže, da se bo ta pritisk samo še stopnjeval.

5. Priča smo vključitvi kmetijskih zemljišč v sistem vrednotenja nepremičnin, sledila bo obdavčitev teh nepremičnin, občine imajo izjemne apetite pri Nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč, kar v obup spravlja primestne kmetije, država pa dviga še katastrski dohodek. Vse to pomeni, da bodo mlade družine na podeželju ob prejemke iz naslova socialnih transferjev, ne bo otroških dodatkov, ne bo štipendij, o vrtcu sploh razmišljati ne bodo smeli. Kako naj se potem posvetijo podjetnemu kmetijstvu?

6. Če ob tem vzamemo v zakup še stanje v verigi pridelave hrane, kjer nič ne kaže, da bi se trgovina odpovedala svojemu primatu, živilsko predelovalna industrija krepko drži svojo sredino in kjer razdrobljeno zadružništvo v veliki večini primerov ne zaživi v taki meri, da bi omogočalo ekonomsko učinkovito združevanje pridelave in skupne nabave repromateriala, predvsem pa dolgoročen skupen nastop na trgu, je slika jasna.

Ob vseh teh dejstvih si upam trditi, da je izjemna loterija stopiti v igro in se podati na pot prevzema kmetije. Res moraš imeti veliko ljubezen do zemlje, res te ne sme biti strah dela, ki ne bo nikoli plačano, ter moraš biti pripravljen na en kup birokracije, ki praktično onemogoča dolgoročno načrtovanje.

Veliko lažje seveda je, če v to zgodbo v sodelovanju vstopi več generacij, če si delo na kmetiji lahko razdeli celo več družin, a kaj ko imamo v Sloveniji, tudi zaradi prej omenjenih dejstev zemljiške politike zelo malo kmetij, ki bi bile dovolj velike, da bi to omogočale.

No, nekaj teh dejstev je bilo v sredo slišati tudi na srečanju v Mariboru, a se mi zdi, da so bila nekako potisnjena v ozadje. Smo namreč pred volitvami, ko se veliko obljublja.