Božični realizem
| 05.01.2018, 14:47
Božični prazniki so pravzaprav nenavadni. Advent povprečnemu kristjanu mine tako hitro, da si komaj uspe priskrbeti venec s štirimi svečami. V tem smislu bi utegnili biti celo hvaležni hrupu po medijih in nakupovalnih središčih, ki z brezobzirnim prehitevanjem in kičastim bliščem kljub vsemu nekako opozarjajo na bližajoči praznik.
Dosegli pa so tudi to, da z novim letom vsa napetost uplahne, okrasje pa komaj zdrži do svetih treh kraljev. Če. V Ljubljani so komunalci po naročilu še posebej pridni in pospravljajo že te dni. Praznik, kolikor ga uspemo zadržati, se spet umakne v intimo obredov, doma in jaslic, postavljenih v njem. Kdor pusti na vrtu ali na hiši lučke do nedelje Jezusovega krsta ali celo do svečnice, kot je bilo to še nedavno normalno, izpade, kot da se je izgubil v času. Vse to je lep primer, kako se podredimo tistim, ki ne glede na vsebino usmerjajo naša ravnanja. Upajmo, da tisti, ki z blagoslovom hiše in molitvijo obhajajo prvi sveti večer, ne bodo pozabili na nocojšnjega, tretjega.
Nenavadna je pravzaprav tudi vsebina božiča samega. Upravičeno ga doživljamo kot nekaj lepega, veselega, umirjenega, milega, intimnega in (ne glede na božička Smoleta) tudi družinskega. Tako smo vajeni in tako je tudi prav. A če malo premotrimo njegovo vsebino, vidimo, da v sebi spaja neverjetne stvari. Na eni strani epohalen prelom zgodovine, na drugi strani pa tako rekoč banalne zahteve človeškega telesa, da čez mero ne prezeba, da dobi vsaj kaj malega za pod zob in da rodi, ko napoči čas. Med tema skrajnostma pa je še cela paleta stvari: politika od cesarja Avgusta do kralja Heroda, nešteti registri človeških občutij in dejanj, socialna razslojenost (če za hip izpustimo Boga) od pastirjev do kraljev … in prav kmalu tudi begunstvo, povzročeno s prihajajočim strašnim zločinom nad nedolžnimi. Zanimivo je, da božično podobo še najbolj popolno poda ljudska pesem, ki kar hitro pride do kitic, s katerimi neusmiljeno riše krute perspektive za to komaj rojeno telesce. Iz nakazanega lahko zaslutimo vsebino, ki z božičem zajema pravzaprav vse, kar je človeškega. Ni torej čudno, da prekipeva in se razliva v božično osmino, do jutrišnjega praznika svetih treh kraljev in naprej.
Tistim, ki jih ne zadovoljijo življenjske tropine, da božič nek smisel tudi praznovanju novega leta. Bilance z njim postanejo resnejše. Božična prizma seže, kot smo videli, do na videz povsem nebožičnih vsebin. Pokaže nam denimo rojake, ki so morali zapustiti domovino. Se jih spomnimo? Spremljamo njihovo skupnostno življenje? Pokaže nam nedolžno pobite. Ali skrbimo, da bi se zoper njih manj vse hudo lažnivo govorilo? V Herodu nam božič pokaže stranke in politike, ki ne spoštujejo človeškega življenja in ne obsodijo totalitarnega režima. Nič ne pomaga čvekati o etiki, če s svojo politiko po dolgem in počez uničuješ Slovenijo. Nič ne pomaga biti zabavljač ljudskih množic v vlogi mizoginega kmeta in zraven še bralec nedeljskih beril, če tako ali drugače zagovarjaš pobijanje nedolžnih. Herod je ves meden nagovarjal modre z Vzhoda, naj se vrnejo k njemu in mu poročajo o Novorojenem, češ da se mu bo prišel tudi on poklonit, v resnici pa je načrtoval pokol. Morda nas leto 17 še najbolj svari pred tem, da bi v letu volitev ne bili površni in naivni pri presoji. Kakor se zdi čudno, a smo že z bežnim namigom videli, da nas k temu spodbuja tudi božič in zgodba svetih treh kraljev, ki se s svetim večerom začenja nocoj.
