Pred 100 leti se je rodil Ludvik Ceglar
Slovenija Tone Gorjup
V Metliki marsikdo ne ve, kdo je bil Ludvik Ceglar, čeprav je bil rojen v tej župniji. Kdor pa je želel kaj več zvedeti o nadškofu Antonu Vovku, se je srečal tudi z njim. Ludvik Ceglar je skoraj dvajset let zbiral gradivo o svetniškem škofu, ki je izšlo v štirih knjigah s skupnim naslovom Nadškof Vovk in njegov čas, 1900-1963. Kardinal Rode je kot ordiarij v Ljubljani zapisal, da je bil takega dela zmožen le nekdo, ki ga je vodila velika ljubezen do Cerkve na Slovenskem in do nadškofa Vovka.
Ludvik Ceglar se je rodil 13. novembra 1917 v Metliki. V duhovnika je bil posvečen takoj po vojni na Koroškem. Po dveh letih je odšel v Brazilijo, kjer je bil najprej bolniški kurat, nato misijonar in nekaj let tudi izseljeniški kaplan za Slovence v nadškofiji Sao Paulo. Iz Brazilije se je začel oglašati v zdomskem in koroškem časopisju s pesmimi in razpravami. Pri celovški Mohorjevi je izdal pesniško zbirko „Mati, domovina, Bog“, biografsko delo o slovenskem misijonarju „Janez Madona - oče Serafin Goriški“, povest „Slemeniški župnik“. Njegovo najpomembnejše delo je zbiranje gradiva o nadškofu Vovku.
Osebna srečanja z Vovkom
V uvodu v prvo knjigo „Nadškof Vovk in njegov čas“ je Ludvik Ceglar obudi tri osebne spomine nanj. Leta 1925 sta z materjo obiskala očetov grob v Metliki. Umrl je leta 1918. Kot piše Ceglar je po materinem naročilu šel v župnišče prosit, da bi očetovega groba ne prekopali. Sprejel ga je velik, mlad in ljubezniv gospod. Na njegovo pol tiho izrečeno prošnjo je z močnim in nadvse prijaznim glasom odgovoril: „Le reci mami, da atov grob ne bo prekopan, dokler bo kdo zanj skrbel!“ Petega maja 1945 je v dvorano semenišča ravnatelj Anton Vovk poklical bogoslovce šestega letnika in jim dal na izbiro, da gredo lahko v tujino ali ostanejo. Obrnil se je k Ceglarju in dejal: „Vam pa res ni treba nikamor hoditi ...“ Avgusta leta 1962 je Ludvik Ceglar obiskal nadškofa Antona Vovka v Ljubljani. Po prijetnem pogovoru v nadškofijski pisarni se je pod stopicami dvorca poslavljal od utrujenega nadškofa. Ta mu je žalostno dejal: „Bom kmalu umrl, ker sem moral veliko trpeti.“
Nadškof Vovk in njegov čas
Ker je Ludvik Ceglar nadškofa Vovka poznal in ga tudi večkrat srečal, je vedel, o kom piše. Že ob zažigu nadškofa Vovka je v zdomskem časopisju obširno poročal o tem, saj v domovini takrat ni bilo mogoče odprto pisati o tovrstnih dogodkih. Po njegovi smrti je začel načrtno zbirati gradivo. Pri tem so ga mnogi spodbujali in mu pomagali. V domovini, ki jo je Ceglar večkrat obiskal, mu je pomagal župnik Valentin Toman, ki je dobro poznal nadškofove sorodnike. Namesto njega je opravil številne obiske ter mu pošiljal dokumente in drugo gradivo. Sad Ceglarjevega dela so štiri knjige „Nadškof Vovk in njegov čas, 1900-1963“ ki so izšle pri Mohorjevi v Celovcu, zadnja leta 1998 že po Ceglarjevi smrti (Ludvik Ceglar je umrl 4. februarja 1998 v mestu Sāo Roque v Braziliji.). Tako je najlepši spomin na tega duhovnika iz Bele Krajine ob stoletnici njegovega rojstva prav dragocena zbirka številnih podatkov o božjem služabniku Antonu Vovku, ki jih je rešil pozabe.
