O pedofiliji

| 18.11.2017, 06:06

V 46. številki Družine je bil priobčen obširen intervju o pedofiliji. Veseli dejstvo, da se je v Cerkvi o tem problemu odkrito spregovorilo. Morda bo to spodbuda, da se bodo oglasili tudi v šolah, športnih klubih in povsod, kjer se ukvarjajo z vzgojo otrok in mladine. Ker sem bil tudi sam vso svojo poklicno kariero učitelj in ravnatelj, bi rad k temu dodal nekaj misli.

Kar zadeva šole in šolstvo se v času mojega službovanja od začetka sedemdesetih let do moje upokojitve o tem sploh ni govorilo. O tem ni bilo nobenih opozoril ali omemb. Niti v času študija in priprave na ta poklic in tudi ne kasneje na mnogih seminarjih in konferencah. Sam nisem o morebitnih zlorabah otrok s strani učiteljev ali vzgojiteljev nikoli nič slišal ne od kolegov, ne od staršev ali dijakov in učencev. Tudi nisem o tem ničesar zasledil v strokovni literaturi. Tudi sedaj ni drugače, razen nekaj namigovanj in nepreverjenih govoric. Morda je v šolah in drugih ustanovah ta pojav manj pogost, a tega ne bomo vedeli, dokler se tudi tam ne odprejo zapornice molka. Že pred več leti mi je znanec potožil, da je njegova hči – gimnazijka prišla domov vsa razburjena, češ da jo je eden od profesorjev neprimerno nagovarjal. Znancu je bila zadeva še toliko bolj neprijetna, ker je šlo za človeka, ki ga je poznal in spoštoval. Tolažilo ga je dejstvo, da je hči poskuse profesorja odločno zavrnila in to doma tudi povedala.

V omenjenem intervjuju je poudarjeno, kako hude posledice imajo te zlorabe za mlade žrtve. Onečaščeno dostojanstvo poruši ne samo notranji mir mladih duš, temveč se prenaša tudi na njihovo potomstvo, neposredne posledice pa čutijo še starši in drugi sorodniki. Če je res vsak peti otrok žrtev pedofilije (ne samo s cerkvene strani, saj naj bi bilo po navedbi v intervjuju 85 % zlorab storjenih v družinah) je to ogromna negativna energija, ki ima velik vpliv na razpoloženje vse družbe. Koliko je ob tem uničenih idealov, izgubljenega zaupanja in prebujenega sovraštva do staršev, duhovnikov, učiteljev, vzgojiteljev, trenerjev, zdravnikov in drugih predstavnikov po svoji naravi in poslanstvu najbolj plemenitih poklicev! Ali nimajo vse družinske, moralne, ekonomske in druge družbene krize svoj izvor prav v tem zlu? Ali nam vsem podlo prikriti storilci z nedolžnimi obrazi ne grenijo življenja in dobre volje , a se tega niti ne zavedamo?

Zato predlagam, da vsa strokovna združenja omenjenih poklicev sprejmejo in uveljavijo stroga določila neoporečnega ravnanja pri delu z otroki in mladostniki. Bodoči duhovnik, učitelj, vzgojitelj, zdravnik in druga za delo z otroki izbrana oseba mora biti ob sprejetju v službo nedvoumno poučena o nedovoljenih ravnanjih, ki kakorkoli (tudi ne namenoma) napeljujejo k neprimernemu odnosu z otrokom ali mladoletnikom. Brez zadržkov moramo poučiti otroke, šolarje in dijake, kako prepoznati in zavrniti nečedne namene odraslih. Hkrati s tem pa moramo zavarovati učitelje in drugo osebje pred vsakim lažnim sumničenjem, namigovanjem ali obtoževanjem. Med svojim ravnateljevanjem sem kolegom prepovedal oziroma odsvetoval pomoč učencem in dijakom na učiteljevem domu. Dodatna učna pomoč posameznemu učencu, vsak pogovor, zlasti če je zaupne narave, naj se opravi v zato namenjenem službenem prostoru in v službenem času oziroma v času t. i. govorilnih ur. Profesorjem sem odsvetoval, da bi posameznim dijakom ponudili prevoz v svojem avtu tudi, če močno dežuje. Zlonamerni opazovalec bi lahko tako prijazno gesto učitelja, duhovnika ali trenerja izrabil za omadeževanje časti prizadetega. Opozoriti moramo tudi na neprijetno in škodljivo ravnanje nekaterih učiteljev, vzgojiteljev in trenerjev, ko z raznimi opazkami in žalitvami ponižujejo učence. Tudi tako ravnanje ima lahko za otroke hude posledice za vse življenje. Morda so kali sprevrženih odnosov posejane že v zgodnji mladosti, ko je med šolarji samimi veliko nespodobnosti, besednega in telesnega nasilje; ker je še vedno premalo pozornosti posvečene vzgoji za medsebojno spoštovanje ter telesno in duhovno nenasilje.

Glede zlorab v družini lahko tudi šole sprožijo ustrezno kampanjo. Nobena druga družbena institucija ne more tako celovito nagovoriti starše, kot prav šola. Starše in otroke je treba opozoriti, da ti pojavi so, da se dogajajo v družinah, da so skriti pred javnostjo in da si žrtve o tem ne upajo spregovoriti. Prebujena zavest javnosti mora doseči tudi morebitne storilce, da se zamislijo nad svojo perverznostjo in spoznajo, da njihovo početje ne more ostati skrito in nekaznovano. Seveda pa mora biti taka kampanja premišljena in strokovno vodena, sicer lahko naredi več škode kot koristi.

Spoštovani poslušalci, hvala za vašo pozornost!