Premalo hvaležnosti in preveč kritiziranja

Naš pogled | 07.11.2017, 14:35 Nataša Ličen

Ob minuli zahvalni nedelji bi rada naštevala in se opominjala v hvaležnosti, znova in znova, kaj vse mi je dano in kako obdarjena sem z mnogo ljudmi, številnimi doživetji z njimi in ob njih. Zavedam se dragocenih brezmejnih možnosti novih spoznanj, ki so mi na dosegu, zavedam se srečnih okoliščin, da sem rojena v tem času in v tem prostoru, da v glavnini še lahko svobodno premišljam svet in kolikor toliko živim po, v meni rojenih in izbranih, spoznanjih. Hvaležna za delo številnih priložnosti tudi osebne rasti in uvidov bistvenega. 

Kako dobro se je zahvaljevati in kako dragoceno je, če smo v srcu naravnani k prepoznavanju prej dobrega kot slabega, se zavem vsakič, ko vidim, slišim, opazim, kako hudo je ta trenutek marsikomu na svetu, koliko trpljenja in strahu, koliko nepotrebnega napuha človeka nad človekom. Pa vendar, v vsakem trenutku svoje realnosti se mi lahko zgodijo še nekoliko bolj neugodni scenariji, kot jih morda že doživljam. Zato ni opravičila, ki bi odtehtalo vsesplošno prisotno črnogledost. Pa je je vendarle že prav neokusno vse povsod preveč. Zagrizla se je v naše duše. In, vse več je bo, če se ne bomo zahvaljevali. Vsakič, ko zaznamo misel strahu ali obupavanja, prikličimo še razloge za hvaležnost. To je edina protiutež, da nas slabo ne oslepi in zavede.

Na takšen način presojajmo vsako novico, vse, kar vidimo, doživimo ali slišimo. Naj hvaležnost ne odtava od nas, naj bo vse skozi prisotna, vedno nekje na dosegu misli. Da se je lahko hitro oklenemo, ko čutimo težo negativnega, ki kot magnet z neustavljivo silo lovi nove negotove duše.

Glave imamo že prepolne prepričevanj, kako slaba je politika, kako grabežljivi so v njej in v svetu gospodarstva, kako je poštenje zamenjalo individualno okoriščanje. Res je, posamezniki, določene skupine skupnih interesov so takšni, in vedno bodo, še zdaleč pa niso vsi takšni. Če je le en politik vsaj približno zvest svojim načelom, obstaja upanje, tudi v politiko. V ekonomijo, zdravstvo, v Cerkev in tako naprej. Upanje v človeka sloni prav na dejstvu, da je v vsakem zrno dobrega. Ljudje pa smo politika, gospodarstvo, Cerkev in tako naprej. 

Ne razumem, kako lahko pripoved posameznika in njegovo videnje zamaje vero v dobro kar vseh po vrsti. Če imajo posamezniki slabe izkušnje, če nekateri zlorabljajo in se okoriščajo na račun drugih, ne moremo tega razširiti na vse. No, mi pa danes to počnemo. Kritika nekoga je lahko usodna, ker samo skozi njegovo prizmo prepričanj in izkušenj zrcalimo celoto. Usmerimo se le na eno plat in pri tem spregledamo številne ostale. Kritika v osnovi, tudi če je kot rečemo -dobro namerna- ni -roko na srce- prav koristna. So številne druge boljše možnosti in poti, ki jih lahko izberemo, in so veliko bolj uspešne. Kritike doma in v vseh ostalih mikro-okoljih ne prinašajo miru in sožitja, nič drugače ni z javnimi kritikami, vsem na očeh, in tudi javnimi komentarji s predznakom kritiziranja.    

In, čeprav naj bi komentarji služili opominjanju in želji, vsaj na dolgi rok, nekaj spremeniti, se bojim, da se je tudi v komentarje z na videz dobrim namenom zagrizla potuhnjena nagnjenost h "kritikaštvu". Kritika, ki blati vse po vrsti, in spregleda vsako zrno dobrega, bo težko prinesla pozitivno spremembo, ker običajno, ker je to zelo človeško, naleti na odpor in užaloščenost. Kdor kritizira na način naštevanja, kako grozni so ti ali oni, kako potuhnjeni in zahrbtni, pri tem ne kaže na luč rešitve na koncu vseh teh nevarno ostrih besednih sulic. Kritiki seveda mislijo, kako nujne in razsvetljenske so njihove besede, pa pomislijo tudi, koliko neizbežno novega hudega lahko ob tem sprožijo? Ko slišimo kritiziranje, kar je lepa stara navada, gredo kritiku bolj težko, če sploh, iz ust tudi kakšna beseda pohvale za številna tudi dobra dela pomoči in sočutja soljudem po vsem svetu.  

Zgodbe naših življenj so preplet vsega mogočega. Ljudje smo, z vsem kar je v nas dobrega in slabega, politika, gospodarstvo, Cerkev in tako naprej. Toda, ljudje imamo moč ločevanja zrn od plev. Več kot bomo govorili o zdravih zrnih, o uspešnih zgodbah in o dobrih ljudeh, več jih bo. S tem jih ohranjamo pri življenju in omogočamo še več posnemanj. Če pa s pretirano pozornostjo hranimo le slabo, bo seveda več tega.  Ne dopustimo, da po tihem in zavajajoče spreminjajo našo osnovno humano težnjo videti in prepoznavati dobro, tudi v senčnih razmerah. Zahvaljujmo se, in izrabimo priložnosti, ko nam je dana moč izbire za več zrn in manj plevela. 

Nenazadnje, konkretna moč in izbira sta nam dani znova v nedeljo. Bodimo hvaležni, da smo lahko sodejavni. Zgovoren primer, kako hitro je lahko drugače, imamo v evropski soseščini.