Nove tehnologije - skrito nasilje in novodobno suženjstvo

Slovenija | 27.09.2017, 14:22 Nataša Ličen

V Mladoskop smo povabili Miho Kramlija, vodjo Ambulante za zdravljenje bolezni zasvojenosti v Novi Gorici. Edini se v javnem zdravstvu ukvarjajo z ne-kemičnimi zasvojenostmi, tudi z zasvojenostjo z novo tehnologijo. Od pametnega telefona in računalnikov smo dnevno odvisni, Bog pa ne daj, da bi bili zasvojeni. Odvisnost še ni nujno nekaj slabega, zasvojenost pa je.

Miha Kramli: »Petindvajset let, odkar obstaja naša ambulanta, je bilo na začetku 600 zasvojenih z drogo, danes je število prepolovljeno, 300 jih je zasvojenih z internetnimi vsebinami, hitro vožnjo, borzo, z odnosi in tako naprej, druga polovica pa je zasvojena z drogo, ki je tako spremenjena, da je treba ljudi o tem nujno osveščati. Droge so danes drugačne, kot so bile pred petimi leti, so navdihnjeno sprogramirane in zelo skoncentrirane, gre za popolnoma nove sintetične droge, ljudje so po uživanju nepredvidljivi in ne vodljivi.«

Za kaj gre pri ne kemičnih drogah?

»Naši otroci so danes redno v stiku z elektronskimi igračami izostrenih barv in zvokov. Če se že pri dveh letih možgani »sprogramirajo« na njihove močne odzive, in ko potem tega pet ali desetletnega otroka peljemo v naravo, kjer tega ni, mu seveda narava ne bo v navdih, zato se bo vračal nazaj k monitorjem, ki ga navdihujejo in pomirjajo. Imamo že dve leti stare otroke, katerih možgani so izpostavljeni programom, ki jih do sedaj nismo poznali. Srečujemo se z novimi razmerami. V nekaj letih bomo imeli povsem novo populacijo ljudi, v šolah, in že v vrtcih, ki je nismo vajeni. Nimamo pa programov, nenazadnje protokolov, kako ravnati z njimi in kako jim pomagati, ker se že nakazujejo nove vrste problemov, s katerimi nimamo izkušenj.«

Nismo proti novi tehnologiji – treba je le razlikovati delo od zabave

»Ko delamo na tehnologiji, se v možganih odvija kemični proces, ki telo opozori, kdaj je utrujeno. Če intenzivno delamo z novo tehnologijo, bomo slej ali prej vstali, sami od sebe zaprli »škatlico«, se raztegnili, šli v naravo, skratka delo na računalniku sproži v možganih proces, ki je telesu prijazen. Kje pa se skriva past? Skriva se v zabavi z novo tehnologijo, ko se v možganih sproži drugačen kemični proces, ki ne pripelje do utrujenosti, ampak nasprotno, do napetosti bodi vedno dlje, vedno bolj intenzivno. Namesto utrujenosti čutimo vedno večje hrepenenje in željo, da smo vse več in več na računalniku in ostali novi tehnologiji. Nova tehnologija ne sodi v vrtce in osnovnošolsko učilnico. Ločiti moramo med delom in zabavo z novo tehnologijo. Zabava mora biti omejena.«

Sprogramirana generacija

»Imamo generacijo mladih, ki ure in ure preživi pred računalnikom. V igricah mnogi najdejo potrditev, dober občutek, ki ga v realnosti pogrešajo. Na to moramo biti pozorni in se odzvati pravi čas. V mesecu, dveh ali treh se možgani adaptirajo na vsebine, ki se jim mladi posvečajo. Nasilje v nobenem primeru ni dovoljeno. Veliko govorimo o nasilju, ko otrok dobi eno okrog ušes. Seveda to ni dopustno, toda hudo nasilje nad otroki je tudi to, ko so ure in ure izpostavljeni agresivnim igricam in socialnim omrežjem, kar se jim celo dovoljuje doma in v šoli. Tudi to je hudo nasilje, ki so mu otroci prepuščeni, pri tem jih nihče ne usmerja, ne opozarja, jih ne omejuje. To je nasilje nad njihovimi možgani in dušami, veliko bolj škodljivo kot »ena po ta zadnji«, čeprav seveda tudi to ni prav. Vendar, če primerjamo, danes imamo legalizirano nasilje, ki je veliko težje in veliko bolj kvarno kot prepovedano nasilje »en po ta zadnji«. Tu ni nobenega sorazmerja.«

Skrito nasilje

»Pri oblikovanju Družinskega zakonika, če se spomnite, se nihče ni oglasil in nihče ni izpostavil resničnega nasilja, ki se dogaja danes nad otroki. Omenil sem že elektronske igrače in njihov kvarni vpliv na dve letnega otroka, da ne govorim o igricah, ki so starostno omejene, kar nihče ne upošteva zaradi nepoznavanja teh starostnih omejitev, in zdaj si predstavljajte osemletnega otroka, ki igra igrico namenjeno osemnajstletniku, izpostavljen je dražljajem in impulzom, ki jih njegovi možgani še niso sposobni predelati. Pri osmih letih doživlja, kar bi moral pri osemnajstih. Kaj bo ta otrok počel, ko bo imel osemnajst let, kakšne dražljaje bo potreboval, da bo stabilen v življenju? Hodil bo po robu med življenjem in smrtjo, da bo imel dovolj močne dražljaje za moč shajanja s seboj.«