Ustavni sodnik Jaklič za Radio Ognjišče o ločenosti Cerkve in države
V oddaji "Spoznanje več, predsodek manj" smo gostili ustavnega sodnika ddr. Klemena Jakliča. Z njim smo se ustavili pri vprašanju ločenosti Cerkve in države, pri glasu posameznika na referendumu in na volitvah ter pri dilemi med pravicami človeka ali državljana.
Uvodoma je sogovornik predstavil različne oblike ureditve verske svobode ter ločenosti države in verskih skupnosti. Dejal je, da sodobne demokracije poznajo tri dimenzije ločitve. "Govorimo o zahtevi po ločenosti države v razmerju do vere in Cerkve ter hkrati o avtonomnosti Cerkve in veroizpovedi znotraj svojega lastnega področja. Tako, da pri ideji ločitve cerkve in države gre nujno za nekaj negativnega za Cerkev, za področje veroizpovedi ampak je to tudi dobrodošlo v tem smislu, da imata Cerkev in vera zagotovljen svobodni prostor znotraj katerega velja polje nujno potrebne avtonomije. Zagotavljeni morajo biti pogoji za to, da se različne veroizpovedi, vključno s Cerkvami, lahko razvijejo. Ne gre torej za neko prepoved veri in Cerkvi glede vstopa v družbeno okolje, ampak ravno nasprotno gre za zagotavljanje njenega obstoja, varovalk za svobodno oznanjanje resnic, ki jih Cerkev oziroma določena veroizpoved zazna in v katere verjame. In še tretji vidik. Ta pa je enakopravnost, odnos države do različnih veroizpovedi mora biti enakopraven," je dejal sogovornik. Spomnil je še na strogo ločitev, t. im. "ločitveno zid" (wall of separation), ki je bila uporabljana v socializmu, delno pa ji danes pride najbližje francoski model stroge laičnosti države medtem, ko drugod po večini ostalih evropskih držav ter tudi v ZDA in Kanadi pa velja nasprotno, da se ne približuje toliko konceptu ločitvenega zidu ampak bolj vzajemnemu spoštovanju in sodelovanju. Ob tem je opomnil, da je ustavno sodišče o načelu ločenosti države in Cerkve že večkrat bodisi neposredno ali pa posredno odločalo. Med zadnjimi primeri je ta, ko so ustavni sodniki soglasno zavrnili pobudo pripadnika islamske verske skupnosti za oceno ustavnosti zakona o praznikih in dela prostih dnevih, češ da naj bi upošteval le krščanske praznike. "Zakonodajalec lahko uredi dela proste dni kot izraz identitete ljudi, ki zgodovinsko živijo na območju sedanje države in so povezani z izročilom evropskega prostora," so zapisali ustavni sodniki, Jaklič pa dodal: "Ta odločitev je zanimiva, ker se je ustavno sodišče oprlo na identitetni element. Namreč nekatera ustavna sodišča ne gredo tako daleč, ampak preprosto pragmatično sklenejo, ker je večinsko prebivalstvo te veroizpovedi oz. je nosilec te kulture, je čisto iz pragmatičnega, ekonomskega vidika najbolj smotrno, da država takrat določi dela prost dan."
Dilema med pravicami človeka ali državljana
Ddr. Jaklič se je na nedavnih študijskih dnevih Draga posvetil vprašanju usklajevanja med pravicami človeka in pravicami državljana, saj, kot je dejal, gre pravica človeku zato, ker je človek, vendar se te pravice urejajo skozi suverene nacionalne države, s tem pa avtomatično privilegira (podeli pravice) državljanu in ne človeku, pri čemer se ob tem ponujajo različne okoliščine tistih, ki se rodijo v takih ali drugačnih državah. Predavatelj se je osredotočil na dominantno smer, ki razmišlja o združitvi človekovih in državljanskih pravic, ki sestoji v liberalnem in krščanskem pristopu, pri čemer se je dotaknil vprašanja ekonomskih migracij, ne pa vprašanja beguncev in prosilcev za azil.
Jaklič je tu najprej razmišljal o vprašanju moralnega ideala, nato pa o tem, kako se ta morala prevaja v pravo, pri čemer je podal razliko med t.i. kosmopolitanskim monističnim pristopom, po katerem je človekova pravica ta, da vsak človek, zgolj zato ker je človek, v svoji sferi lahko živi življenje na način, ki se mu zdi najboljši, ter med nacionalnim monističnim pristopom, ki sicer zagovarja človekove pravice, vendar trdi, da brez nacionalnih držav (ki delno omejijo sam ideal človekove pravice) v praksi ni mogoče razviti teh pravic do največje mogoče mere. Predavatelj je orisal tudi tolmačenje t.i. moralnega, pragmatičnega in izvornega razlagalca ustavnih določil in drugih listin, ki jamčijo človekove pravice, zaključil pa z mislijo, da, če je nek pristop spoznan moralni ideal, mora biti doseganje tega ideala v praksi nato stvar tako akademske sfere kot tudi sodnikov, civilne družbe in politikov, saj udejanjenja spoznano pravilne morale ni mogoče zaukazati, ampak mora biti ponotranjena, je dejal na Dragi in nekatere poudarke ponovil tudi v studiu.
Jaklič o pomembnosti glasu na volitvah in referendumu
Pravica do referenduma je izjemno pomembna pravica, pa je sogovornik dejal v zadnjem delu oddaje v katerem smo v ospredje postavili vprašanje, kako pomemben je glas posameznika na referendumu ali volitvah. "Gre za pravico participirati torej sodelovati v svojem lastnem življenju. Kajti zadeve, ki se tičejo državljank in državljanov, vsakega posebej, so nič drugega, kot njihovo lastno življenje. Imajo pravico vstopiti vanj in o njem soodločati zato ker je njihovo, ne glede na vprašanje, kako (ne)učinkoviti pri svojem odločanju morda so. To (samovlada v smislu participacije, sodelovanja) je nekoliko drugačen in nič manj pomemben koncept samovlade človeka kot pa tisti, ki pravi da mora biti človek čimbolj učinkovit v svojem lastnem življenju. Oba koncepta samovlade eden drugega omejujeta in hkrati dopolnjujeta," je povedal Jaklič, ki je v oddaji odgovarjal tudi na vprašanja poslušalk in poslušalcev.
