Marjan Bunič
Ignoriranje povzroči največ zla
Eden mojih najzgodnejših otroških spominov je vznemirljiv spomin na moj skrivni kotiček v stanovanju – na kuhinjski kot s kotno klopjo, pod katero sem lahko zlezel in skozi špranjo v naslonjalu varno opazoval vse dogajanje v kuhinji, trdno prepričan, da me prav nihče ne vidi in tudi niti najmanj ne sluti, da sem skrit nekje v prostoru. Klop je predstavljala močno in varno zaščito pred zunanjim svetom, ki sem ga sicer lahko nemoteno spremljal, hkrati pa ta zunanjost ni mogla prodreti v moje varno zatočišče. Ta svoj skrivni košček zavetja sem opremil z nekaj igračami in pomirjeno užival v njegovi nedotakljivosti, v katero je občasno segla le mamina metla.
Opremljen s tem prijetnim spominom, bi se zato prav zlahka pridružil vsem tistim, ki se vzneseno zmotno veselijo, da je Slovenija dokaj »nevidna« na svetovnem geopolitičnem zemljevidu – manj zanimiva za reke migrantov, nezanimiva za islamske teroriste in druge skrajneže … A kakor sem kmalu spoznal, da je kuhinjska klop le moja lastna navidezna meja, ki me nikakor ne ločuje od domačega dogajanja, tako mi je popolnoma jasno, da nas tudi »slovenski kuhinjski kot« ne ščiti pred razburkanim morjem pred vrati. Zato enako jokam ob brutalnem lasvegaškem pokolu, podobnih nerazumljivih sirskih žrtvah ali malgaških zgodbah revščine. Enako sem ogorčen in razočaran ob nasilnem omejevanju svobode izražanja volje Kataloncev kot ob besednem poniževanju in žaljenju posameznikov.
Ob vsem pa se seveda sprašujem, kako lahko iz svojega kota učinkovito sežem ven ter pomagam uravnavati ta naš svet.
Vem, odgovori na to vprašanje so večne frustracije: »Saj nič ne morem, vrtenje sveta je pač premočna silnica, da bi jo lahko spremenilo kakršno koli individualno dejanje.« Potolažim se lahko s kapljicami podpore nemočnim v obliki dobrodelnosti in še z nečim, kar pa niti ni tako zanemarljivo: z dviganjem glasu.
Glas mi vedno ostane – da ga zastavim, da ga dvignem za dobro in proti zlu. Za pravično in proti krivici. Za usmiljenje in proti brutalnosti ter maščevalnosti. Kajti, če potegnem vzporednico med vsemi žarišči, nesporazumi in problemi, gre predvsem za to, da vedno nekdo želi biti slišan ter posledično tudi uslišan. Ko ga nekdo sliši in ko resno vzame njegove želje, potrebe, mnenja in stiske, takrat sta oba že na pol poti do rešitve. Vedno namreč sledijo pogajanja in prilagajanja, ampak če se strani med sabo slišita, ohranjata dostojanstvo in ob dostojanstvu pogajanja niso več boj, ampak približevanje.
Največje zgodovinske napake so se zgodile ob pretvarjanju, da nečesa ali nekoga ni.
Vprašanje samostojne Katalonije obstaja že desetletja (že leta 1934 razglašena samostojnost je bila nasilno zatrta), jasno izražena volja Kataloncev prav tako, zdaj pa obstaja tudi referendum. Obstaja.
Tudi bolestno visoko število strelskih obračunov v ZDA obstaja, tako kot obstajata ogromno oboroženih državljanov te države ter izredno ohlapna orožarska zakonodaja v njej.
Tudi žrtve medvojnih in povojnih pobojev obstajajo. In njihovi svojci, ki neuspešno iščejo mnoge odgovore. In morišča in grobišča …
Kakor tudi obstajajo stiske mnogih partizanskih borcev, ki so jih najprej razočarali politkomisarji in družbeni sistem, zdaj pa jih obstreljujejo še trditve, da je bilo njihovo žrtvovanje zanemarljivo in celo zločinsko. Obstajajo.
Kakor tudi obstaja vedno večje nasilje nad kristjani. Pa kakor obstaja tudi pedofilija nekaterih duhovnikov. In kakor obstajajo islamski skrajneži. In ločeni. In geji. In podnebne spremembe. In še marsikdo in marsikaj … Obstajajo!
Še enkrat: Največje zgodovinske napake so se zgodile ob pretvarjanju, da nečesa ali nekoga ni.
In prav zato mi je tako izredno všeč naš »heretični« papež.
Ker posluša. Ker se ne dela, da nečesa ali nekoga ni. Ker se pogovarja. In ker tudi imenuje s pravim imenom. Ker dviga svoj glas. In ker je ta glas močan, lahko tudi spreminja.
Trudim se imeti tako široko odprte oči in zaznati vse in vsakogar, ki obstaja. Trudim se prisluhniti in razumeti, čeprav priznam, da sem pri tem še zelo šibek. Trudim se tudi dvigniti svoj glas, ki je sicer precej, precej šibkejši od papeževega, a vendar šteje. Ob tem pa skušam slediti tudi tistemu, kar papež vedno znova poudarja in je zbrano v besedah puščavnika Janeza: »Ne posvečuje nas vera, ki jo izpovedujemo, ampak tista, ki jo živimo ...«
Ne domišljam si sicer, da bom z vsem tem kaj dosti vplival na svetovni zgodovinski tok, a če bom že v svojem »slovenskem kuhinjskem kotičku« sprožil kakšno mikrospremembo, bom to štel za uspeh in za upravičenje svojega tuzemskega obstoja.
