Valič Zver: Spravni proces je pomemben za utrjevanje demokracije

Slovenija | 24.08.2017, 16:01

V Sloveniji smo evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov zaznamovali z dogodki, ki so jih včeraj popoldne v Ljubljani skupaj pripravili Študijski center za narodno spravo, Vojaški vikariat Slovenske vojske in stolna župnija. Vse skupaj se je začelo s srečanjem pred veleposlaništvom ZDA, kjer stoji spominska plošča slovenskim žrtvam vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, nadaljevalo s sveto mašo v stolni cerkvi svetega Nikolaja ter sklenilo s kratko akademijo.

Direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič Zver je ob spominski plošči, ki jo je dal postaviti nekdanji veleposlanik ZDA v naši državi Joseph Mussomeli, poudarila, da sta spravni proces in pravosodje pomembna za utrjevanje demokracije. Želi, da bi v Sloveniji končno pokopali vse žrtve totalitarizmov ter med drugim stremeli k resnici in pravici. Prav tako želi, da bi politika, predvsem levi pol, zmogla toliko moči, da bi poslanci le sprejeli resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu.

V ljubljanski stolnici je sveto mašo za žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov daroval škof Franc Šuštar. Nacizem, fašizem in komunizem je označil za satanske režime, saj so v številne narode vsekali rane, ki še vedno krvavijo. Po besedah škofa Šuštarja smo lahko veseli za možnost, da svoja spomin in bolečino postavimo na daritveni oltar pred Boga. Kot je dodal, bi bile brez molitve in prošnje k Bogu naše zgolj človeške misli zelo krhke in nemočne. Škof Šuštar je skušal odgovoriti na vprašanje, zakaj Bog še danes dopušča krivice med ljudmi. Kot je poudaril, ne sme biti nikoli zanikana in prezrta zapoved Veruj v enega Boga, saj je temelj ostalih desetih. V nasprotnem primeru vse pade, dogajajo se zločini. Spomnil je tudi, da Gospod blagruje tiste, ki delajo za mir. Prosil ga je še, naj nam podarja modrost in moč, da bomo poleg tega iskali resnico, ki bo osvobodila naš narod. To ne pomeni, da bi pozabili na žrtve in spregledali zločine, ampak se vsega tega zavedali in zlo obsojali. Povabil je k prizadevanjem za premagovanje sovraštva ter zidov in preprek, ki ločujejo ljudi. "Potrudimo se, da bi med ljudmi vladala ljubezen in spoštovanje."

Po sveti maši je zbrane na kratki akademiji nagovoril pesnik, esejist in prevajalec Brane Senegačnik. Ocenil je, da dan tako temeljnega spomina v Sloveniji spremlja nekakšno uradno nelagodje - kot bi bil nekaj odvečnega, nepravega ter ne bi bil skladen z usmeritvijo in razpoloženjem sodobne slovenske družbe. Kot je pojasnil, to bolj kot politični izražata jezik kulture in govorica vsakdanjega življenja. Opozoril je, da je treba odkrivati in spoznavati resnično zgodovino, saj drugače ne bomo mogli razumeti tega, kar se nam dogaja tu in zdaj. Skrbi ga, ker se namesto dostojanstva življenja vse bolj uveljavlja pojem kakovosti življenja. Sodobna kultura po njegovem stoji pred veliko, a neodložljivo težavo. Prepričan je, da je rešitev v tem, da sveta ne dojemamo več kot prostora, v katerem uresničujemo svojo zgodbo ter ga lahko zato prilagajamo svojim predstavam in zahtevam, temveč v njem s spoštovanjem zremo veliko resničnost, ki ji pripadamo skupaj z vsemi ostalimi ljudmi ter v kateri skupaj z njimi odkrivamo drug drugega in sebe.

Vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč je 23. avgust počastila s sejo, na kateri osebno pozornost namenila izvajanju letošnjega programa dela. Kot je sporočil njen predsednik, zgodovinar Jože Dežman, akcije potekajo uspešno, člani čakajo le še na rezultat razpisa za začetek odstranjevanja miniranega skalovja v breznu pod Macesnovo gorico.

Pridiga škofa Šuštarja

Spoštovani vsi navzoči, dragi bratje in sestre v Kristusu!

Danes zvečer darujemo v naši stolni cerkvi sveto mašo prav v poseben namen – za žrtve zločinskih režimov. Danes je namreč evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na današnji dan zaradi tega, ker je leta 2009 Evropski parlament 23. avgust razglasil za evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na ta dan je bil leta 1939 podpisan pakt Ribbentrop-Molotov med nacionalsocialistično Hitlerjevo Nemčijo in komunistično Stalinovo Sovjetsko zvezo. Posledice zlitja teh dveh zločinskih totalitarizmov in vsakega posebej so bili na desetine milijonov umorjenih ljudi in neizmerno trpljenje preživelih in mučenih ter ustrahovanih ljudi. Kaj so ti satanski režimi povzročili človeštvu! Treblinko, Auschwitz, Sibirske gulage, in holodomor v Ukrajini, Gonars, Rab, pri nas Teharje, Ferdreng, Rog, Hudo jamo, in še mnoge druge kraje trpljenja. V narode so vsekali rane, ki še vedno krvavijo, ki še vedno bolijo.

Lahko smo hvaležni za možnost, da naš spomin in bolečino postavimo na daritveni oltar pred Boga. V ponižni molitvi želimo prositi Gospoda za usmiljenje, za pomoč v vseh medčloveških odnosih in za blagoslov ljudem v naši družbi. Brez molitve in prošnje k Bogu bi bile naše zgolj človeške misli zelo krhke in nemočne. Z molitvijo in sveto mašo pa postavljamo pred vsemogočnega Boga, Stvarnika nebes in zemlje, Stvarnika vseh ljudi, dobrih in slabih, ta naš spomin in vso našo situacijo. Pred Gospoda lahko položimo bolečino, jezo, obtožbe, nerazumevanje situacij, nemoč nedolžnih, sovraštvo zločincev, ujetost in nemoč krvnikov, hrepenenja, sodbe, pravične in nepravične situacije, neodgovorjena vprašanja: zakaj je Bog to dopustil … Vse kar nam leži na duši ob spominu na dogajanja v totalitarnih in avtoritarnih časih. Vemo, da je za ta občutja in neodgovorjena vprašanja, Vsemogočni Bog, dobri Oče in pravični sodnik - pravi in zadnji naslov.

Zakaj je Bog to dopustil? Zakaj se še danes dogajajo krivice in zlo med ljudmi; tiste velike krivice v svetu in družbi in tudi tiste krivice v ozkih krogih ljudi? O skrivnosti zla nam zelo jasno spregovori Božje razodetje, besede svetega pisma že čisto na začetku. Iz nevoščljivosti do sreče človeka v odnosu do Boga je hudi duh vsejal dvom in nezaupanje. Po navdihu hudega duha se je človek uprl Bogu in povzročil nepopravljivo škodo. S tem dejstvom hudega duha in njegovim vplivom moramo resno računati, kot nam o tem govorijo mnogi cerkveni učitelji. O tem nam pričajo tudi mnoga grozodejstva v zgodovini človeštva, ki se jih človek sam skoraj ne bi mogel izmisliti. Ob tem človekovem padcu, pa nam Gospod Bog prihaja naproti. Že takoj je obljubil zmago nad zlom, potem pa je v zgodovini človeštva posebej oblikoval izvoljeni narod, da bi preko njega s svojo ljubeznijo prišel kot Odrešenik do vseh ljudi.

Bog je izvoljenemu ljudstvu podaril deset zapovedi, da bi jih razširili po vsem človeštvu. Dobro jih poznamo iz katekizma in smo jih danes slišali v prvem berilu. Zapovedi, ki so v dveh delih, na dveh Mojzesovih tablah, na prvi pogled zvenijo strogo. Vidimo pa, da so to izraz ljubezni Boga in njegove skrbi za človeka. Te zapovedi so pogoj, da bi človek lahko srečno živel: pred Bogom, z drugimi ljudmi in s samim seboj. Morda so nam danes ob tem spominu še posebej pomembne zapovedi: ne ubijaj, ne kradi, ne laži – oziroma ne pričaj po krivem. Vemo pa, da je še veliko bolj pomembna prva zapoved: veruj v enega Boga: »Jaz sem Gospod tvoj Bog! Ne imej drugih bogov poleg mene!« Če prva zapoved zdrži, če je priznana in spoštovana, potem bodo imele tudi druge zapovedi svoj temelj. Če pa je zanikana ter prezrta prva zapoved – Veruj v enega Boga!, potem vse drugo pade. Potem se dogajajo zločini totalitarizmov in tudi v današnjem času vse tisto kar uničuje življenje človeka in stvarstva.

Prav zanimiva misel mi osebno prihaja ob pogledu na novi spomenik vsem žrtvam vojn in revolucije na Kongresnem trgu v Ljubljani. Seveda si lahko vsak po svoje razlaga pomembnost in pomen tega spomenika. Ko pogledam tiste dve veliki betonski plošči, me spomnita na dve Mojzesovi tabli. Na eni so bile zapisane Božje zapovedi v odnosu do Boga, na drugi pa do človeka. Čeprav na teh dveh ploščah ni nič zapisano, pa vas vabim, da si v mislih nanje napišete deset Božjih zapovedi. Mislim, da je potrebno ponovno vnašati v zavest ljudi temeljno povezanost z Bogom in z njegovo stvariteljsko besedo.

V današnjem evangeliju pa gremo še korak naprej. Jezus je v Govoru na gori dopolnil to postavo z blagri. V teh besedah ne začutimo zapovedi, pač pa ljubeče povabilo in hkrati tesno povezanost za vsakega človeka, ki se odpre za življenje po blagrih. Besede blagrov nam kot balzam ležejo na dušo in nas tolažijo. Poleg tega so pa te besede tudi zelo zahtevne. Vendar se skupaj z nami postavi pred Očeta Jezus Kristus, ki je sam živel blagre in nas tako uči, kako naj jih sprejmemo in iz njih živimo tudi mi. Izpolnitev teh blagrov srčno želimo vsem žrtvam totalitarnih sistemov. Zdi se, kot da bi jih Jezus povedal prav za njih: blagor ubogim v duhu, njih je nebeško kraljestvo; blagor žalostnim, potolaženi bodo; blagor krotkim, deželo bodo podedovali; blagor lačnim in žejnim pravičnosti, nasičeni bodo; blagor usmiljenim; blagor tistim, ki delajo za mir, imenovali se bodo Božji sinovi; blagor preganjanim zaradi pravičnosti, njih je nebeško kraljestvo… blagor vam, kadar….

Bratje in sestre, naj bo to naša molitev in odgovor v veri na mnoge stiske in krivice, ki so se zgodile in se še bodo zgodili. Gospod blagruje tiste, ki delajo za mir, ki bodo postali zaradi tega Božji sinovi. Naj nam podarja vedno modrost in moč, da bi delali za mir ter da bi iskali resnico, ki bo nas in naš narod osvobodila. To ne pomeni, da bi pozabili na žrtve in zločine spregledali; da bi pozabili na zlo, ki se vedno dogaja v svetu. Zla in zločinov se zavedamo, jih obsojamo in hkrati čutimo težo vsega hudega. To nas uči in spodbuja, da je to zlo treba z Božjo pomočjo premagovati. Zato se želimo truditi, tudi z današnjim spominom in sveto mašo, da bi premagovali sovraštvo, da bi premagovali zidove in prepreke, ki ljudi ločujejo. Potrudimo se, da bi med ljudmi vladala ljubezen in spoštovanje.

Za zaključek uporabimo besede svetega Pavla iz današnjega berila, ki nas spodbuja: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.  In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.  Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih. In Bog miru bo z vami.« Amen.

Nagovor na akademiji

Tudi to je treba povedati

Brane Senegačnik

Ob spominskih slovesnostih se navadno govorijo slovesne besede, lepe, »pozitivne« besede, ki merijo na strinjanje in hočejo pomirjati, ne pa vznemirjati. To je razumljivo, še posebej na prireditvah, ki so namenjene preseganju družbenih razdorov, spravi, sožitju in nenasilni, ustvarjalni integraciji družbe. Vendar takšna pot žal ne vodi vedno na zaželeni cilj. Včasih je preprosto treba povedati tisto, kar mislimo, da je resnično in urgentno, pa ne zato, da bi uveljavljali svoj prav nasproti komurkoli, ampak zato, da bi imela resnica sploh še kakšno težo v družbi; zato, da bi se sploh še lahko pogovarjali in razumeli. Mislim, da je sedaj tak trenutek, zato želim povedati dve stvari: ena zadeva predvsem naše specifične slovenske razmere, druga pa splošno razmerje med totalitarizmom in demokracijo in utemeljenost slednje na človekovih pravicah. Kar imam v mislih, ni nič posebnega, nič novega, nič takega, na kar niste že sami pomislili. A ob tem mi prihajajo v spomin besede nemškega filozofa Josepha Pieperja:

»Deklamiranje ob slovesni priložnosti ne pove veliko; a temeljne resnice moramo – da ne izgubijo svoje rodovitnosti – vedno na novo premišljevati. Saj je prav to smisel meditacije in kontemplacije: da resnica postane navzoča sredi človeške družbe in ne neha posegati v dejavno življenje. Nemara se ljudje, če jih posledica kake napačne predpostavke nenadoma neposredno ogrozi, z veliko grozo zavejo, da zato, ker rešujejo le golo življenje, že zdavnaj pozabljene resnice ni več mogoče znova obuditi k pravemu življenju. Navsezadnje si ni povsem nemogoče predstavljati, da si nekega dne ne bodo le rablji zatiskali oči pred tem, da so stvari, ki človeku neodtujljivo pripadajo, marveč, da niti žrtve ne bodo več znale povedati, v čem se jim dejansko godi krivica.«

23. avgust je evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma, spomina na žrtve vseh totalitarnih, avtoritarnih in nedemokratičnih režimov. Slovenija je tako rekoč model države (ali – v zgodovinski retrospektivi – nacionalno-kulturne skupnosti), v kateri je tak dan potreben, celo usodno potreben; deklaracija o evropski zavesti in totalitarizmu namreč osvetljuje ključne točke njene sodobne zgodovine: njeno napadenost in trpljenje pod tremi oblikami totalitarizma, v vojnih in mirnodobnih razmerah. Vendar vemo, kakšen je bil politični oziroma oblastni odziv na to deklaracijo. Dan tako temeljnega spomina spremlja tudi danes nekakšno »uradno« nelagodje. Kakor da bi bil nekaj odvečnega, še več: nekaj »nepravega«, kar ni v skladu z usmeritvijo in razpoloženjem sodobne slovenske družbe. To sicer ni povedano neposredno, v političnem jeziku, pač pa v različnih jezikih kulture, predvsem popularne, in v govorici vsakdanjega življenja. Ti jeziki v svojih najnižjih intelektualnih in moralnih legah začenjajo celo obrekovati današnji memorial, ta razumevajoči spomin na vse človeško trpljenje, češ da je krinka in spodbuda novega ekstremizma. Če k temu prištejemo še vse bolj intenzivno navzočnost komunističnih totalitarnih simbolov, insignij in zgodovinskih osebnosti v vseh mogočih oblikah, postane slika še bolj kalna ali pa jasna, kakor pač pogledamo. Takšno je dejansko stanje. Neposredno poveličevanje ali prijazna ironija; zastave in herojske komunistične zgodbe ali pa povesti o dobrodušnih, morda le včasih malo robatih tovariših, ki so znali narediti red, kot je treba; spomeniki samodržcu ali majice in likerske steklenice, s katerih nas gleda njegova podoba – odkod prihaja vse to? Dobro plačana propaganda, zaščita nedemokratičnih privilegijev, sentimentalnost, popolna družbena nekritičnost, morda je v igri vse to, a kaj se s tem izraža? Nič? Ali pa mogoče zvestoba našemu pravemu izročilu in temelju – a kaj je tedaj to izročilo in ta temelj? Seveda ne bo nihče nikoli rekel, da je to totatlitarna ideologija (saj si noben totalitarizem nikoli ni nadeval oznak z negativnimi konotacijami). Pač pa smo in bomo vedno večkrat slišali, da se k tem znamenjem spontano zateka ljudska volja do svobode. Takšne izjave so – je to sploh treba izreči? – globoko protislovne, so znamenje skoraj strašljive zmede. Seveda so si (bili) razni totalitarni, avtoritarni in nedemokratični sistemi med seboj različni in prav je, da zgodovinopisje, družboslovje in humanistika odkrivajo, opisujejo in razlagajo te razlike. To je tako rekoč trivialno dejstvo. A prav tako trivialno dejstvo je, da so vsi tovrstni režimi (bili) nasprotni veljavnim pravnim normam in vrednotam sodobne evropske demokracije. In to v istih glavnih točkah. Posebej skrb zbujajoče je, če strokovne institucije in drugi instrumenti raziskovanja in racionalnega urejanja družbe s svojo avtoriteto raziskovanja in razumevanja ne spodbujajo, temveč ga celo zaustavljajo; če ustvarjajo prepovedana območja mišljenja, če izbrisujejo realni zgodovinski kontekst in v odebeljenih, povečanih črkah ponatiskujejo ideološkega; skratka, če na vse načine zakrivajo očitno totalitarni značaj nekega polpreteklega režima. Resnično zgodovino je torej treba spoznavati zlasti zato, ker je resničnost vedno zgodovinska – sicer ne bomo mogli zares razumeti tega, kar se nam dogaja tu in zdaj.

Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu je politčno besedilo v čisto formalnem smislu, pa tudi v tistem plemenitem pomenu, ki v današnjem običajnem jeziku iz teh ali onih razlogov skorajda ni več zaznaven. Besedilo je sicer semtertja repetitivno, mestoma nedoločno, morda kdaj tudi ne povsem dosledno – in tudi v tem odseva njegov politični značaj in značaj zapletene evropske politične zgodovine. Kljub temu je po vsebini in politični teži edinstveno: to, o čemer govori, je za evropsko prihodnost ključnega pomena. V 9. točki »poziva države članice, naj si še naprej prizadevajo za krepitev pouka evropske zgodovine, ter poudarijo zgodovinski dosežek evropskega združevanja in ostro nasprotje med tragično preteklostjo ter miroljubnim in demokratičnim družbenim redom današnje Evropske unije;« v 2. točki pa poudarja, da miroljubna in uspešna Evropa temelji med drugim »na vrednotah človekovega dostojanstva in spošotvanju človekovih pravic«.

Miroljubni, demokratični red in človekove pravice so otipljive in – vsaj načeloma – vsakomur prepoznavne dobrine sodobne evropske politične realnosti. Nedvomno je to oboje nastalo zgodovinsko, vendar ni zgodovina sama tista, kar temu podeljuje posebno vrednost in značaj vrednote. Če namreč vrednote razumemo izključno kot proizvod zgodovinskih procesov, kot golo zgodovinsko dejstvo, lahko v vsakem trenutku ti isti procesi proizvedejo nekaj drugega, kar se bo lahko s takimi ali drugačnimi sredstvi uveljavilo namesto njih. Tudi v tem pogledu je zgodovina sama najbolj poučna. Podobno velja tudi za enega najbolj čudovitih proizvodov Zahoda, za znanost, ki ima v sodobni kulturi še posebej veliko vlogo. Podobno kot zgodovina s svojimi boji in tekmovalnostjo tudi znanost ne ponuja trdne podlage za edinstveno vrednost vsakega inidividualnega človeka in za univerzalnost njegovega dostojanstva in pravic. Tako nam, denimo, gotovo niso neznane težave, ki jih ima naš čas z določitvijo meja človeškega življenja: kdaj (naj) se to začne in kdaj (naj) se konča. To je veliko širše vprašanje, kot se običajno misli. Namesto dostojanstva se vse bolj uveljavlja pojem kvalitete življenja: zdi se, da je ta postala pomembnejša od njegovega dostojanstva. A kdo sploh odloča o njej? In nakakšni podlagi? Zares trdna podlaga človekovih pravic bi lahko bila samo posebna človekova narava, a ne kot (izključno) biološki, naravoslovni pojem. O človekovi naravi pa je v sodobni kulturi še teže govoriti kot o dostojanstvu. Misel Jeana–Paula Sartra, da »človeške narave ni«, je postala danes tako rekoč samoumevna družboslovna predpostavka. Vendar ne glede na namen avtorja in tistih, ki jo nekritično uporabljajo, lahko rabi tudi za izhodišče »vsakršne totalitarne prakse moči« in tega, da se »s človekom počne, kar se komu zljubi,« če spet navedem Pieperja. Samo univerzalna človeška narava, »katere vrednost presega sleherno človeško razpravljanje«, lahko zagotovi vsakemu človeku neodtujljive pravice (Pieper). Tradicionalna kultura je za takšno človeško naravo priznavala božansko poroštvo – ker je predpostavljala, da je človek ustvarjen po božji podobi. Sodobna kultura pa stoji tu pred veliko, a neodložljivo težavo. Zdi se mi, da je mogoče rešitev iskati le, če zaobrnemo pogled: če sveta ne dojemamo več kot prostora, v katerem uresničujemo svojo zgodbo in ki ga lahko zato prilagajamo svojim predstavam in zahtevam, temveč v njem s spoštovanjem zremo veliko resničnost, ki ji pripadamo skupaj z vsemi drugimi ljudi in v kateri skupaj z njimi odkrivamo drug drugega in sami sebe. Totalitarizem obeta vse, a ne v dobro vseh, temveč zgolj svojih pripadnikov: prisvojiti si hoče svet v celoti in ga zato prikraja svojim meram – od takšnega sploščenega sveta na koncu vedno ostanejo le ruševine, bolečina in nesmisel. Demokracija ima (ali vsaj naj bi imela) v mislih vse ljudi, ne le »naše« in »moje«; zanima jo resničnost, ki nas vse presega. To, da ne morem imeti vsega, ne sme biti izvor frustracij, kot se pogosto dogaja; to moram preprosto sprejeti kot resničnost in se razumno samoomejevati. S takšno samoomejitvijo v okviru svojih zmožnosti pomagam ohranjati svet in – kot zgodovina vedno znova dokazuje – dejansko večati skupno blaginjo. Na takšnem obzorju drugi ljudje niso več »moj pekel«, če še enkrat navedem Sartra, temveč tisti, brez katerih bi ne mogel biti, kar sem: človek, edinstven in neponovljiv.