Prof. Berta Golob
Kultura se začne s kulturo srca
Profesorica Berta Golob letos dopolnjuje 85. let bogatega življenja. Poznamo jo kot učiteljico slovenskega jezika, lektorico, pesnico, pisateljico, napisala pa je tudi veliko spremnih besed mnogim knjigam na pot.
Ob lepem prazniku smo se povabili na njen dom, v senčko drevesa pred hišico v Kranju. Čisto lahko bi napisali tudi v senco drevesa pred hišo v Kranju. V spodnjem sestavku bomo najbolje videli, kako pretanjen občutek za jezik ima gospa Berta Golob, ki smo jo gostili v tokratni oddaji Naš gost.
Majhence
Od časa do časa se splaši kak strokovnjak tja do stroge učiteljice in se postavi po robu manjšalnicam, češ da človeka pomehkužijo. Saj je res neužitno, če se kdo z odraščajočim bitjem pogovarja v slogu pupcaj, papcaj, hodkaj, čičkaj, spančkaj …, a da ne prenese hišice, njivice, gozdička, je pa že smešno.
Manjšalnice so sestavni del jezika in imajo svoj pomen; celo strokovnega. Vinska mušica ni kaka mesarska muha; anatomija pozna žličko in farmacija tudi, v ušesu nam tiči polžek. Mogoče bi pa kazalo onim pri nas novim žuželkam z manj pikami reči pikapolone? Kmetov, trdnih očancev iz mojih otroških let, ni bilo nič sram skotenemu teletu/teličku reči Pirhec, prihodnji molznici pa Majhenca. Oba sta napovedala gospodarsko srečo in gospodinja ju je hitro pokropila z žegnano vodo.
Kar je majhno in majceno, ni zanemarljivo. Ko mi sadne mušice začenjajo obletavati kompot, ga hitro zavarujem, ne morem se pa otresati čudenja. Tako majhno bitje/bitjece, da zanj nimam ustreznega merila, le svoje oko, ima lastnost življenja in premore življenjske funkcije. Hrani se in izloča in res ne vem, ali mikroskop zazna njegov prebavni trakt, očitno ga pa ima. Oni insekt, ki me je nagravžno ujedel, videti ga pa ni bilo nikjer, je očitno prava hudoba. Aja, strup je v majhnih stekleničkah, pravimo.
Moj kolega bi me takoj popravil, češ zakaj pa dvojni poudarek majhnosti; zadošča: majhna steklenica. Toda za moje predstave lahko drži kar pol litra. Če je pa steklenička majhna, je je le toliko kot one iz lekarne.
Koliko bi nam ostalo iz prenekatere ljudske pesmi, če bi iz njih pometali vsa srčeca in sončeca in ličeca, škrjančke in siničke, stezice in stezičice in mamice mojé?
Ne maram crkljivosti, a povejte mi za koga, ki ni rad pocrkljan? Vsak dan se hvaležno spomnim gospe, pri kateri sem prenočevala, ker me je čakala do moje še ponočne službe s svojo nepozabno pozornostjo: Gospodična, zdaj pa tale čajček popijte.
Žali me namerno zmanjševanje vrednosti, najsi bo gmotne ali kulturne. Označiti človeka za duhovnega vrtičkarja, je nedostojno. Mar mu res vidiš v dno srca in duše? Sicer pa vsakič, ko se zbirajo jesenske jate, povprašujem: Kdaj se vrneš, lastovička, drobna ptička.
