Rustja: Da je Evropa danes tako razvita, je zasluga krščanstva
| 11.07.2017, 12:45
Danes goduje sv. Benedikt, ki ga je Cerkev razglasila za zavetnika Evrope. Urednika Ognjišča Boža Rustjo smo zato vprašali, kako pomembne so za Evropo krščanske korenine, katerih del je tudi sv. Benedikt. Poudaril je, da je v Evropi potrebno obnoviti molitev.
Evropo je ustvarilo krščanstvo kar je močno poudarjal tudi sveti papež Janez Pavel II. "To, da je Evropa danes tako razvita, da je tako demokratična in da je tako visoko stanje človekovih pravic na najvišji ravni, je zasluga krščanstva. Tega si nisem izmislil jaz, ampak to poudarjajo številni avtorji, ki so proučevali evropsko zgodovino."
Sv. Benedikt je Evropejce naučil orati in obdelovati zemljo, je spomnil Rustja. "Tako so tudi njegovi sinovi v Stični Slovence naučili, ne samo orati in obdelovati zemljo ampak delati tudi krajnsko klobaso, ki je še danes med kulinaričnimi dobrotami."
Rustja je še dejal, da je sporočilo sv. Benedikta "Moli in delaj" živo tudi danes. Ni dovolj, da vemo samo delati, potrebna je tudi molitev na katero pa pozabljamo. "Zelo poudarjamo ekonomske vrednote in podobno, nič manj pa niso pomembne duhovne vrednote, ki dajejo smisle ekonomskemu delovanju, ki dajejo smisel našemu delu in vsakdanjemu življenju."
Med zavetniki Evrope najdemo še sv. Katarino Siensko, sv. Edith Stein in tudi sv. brata Cirila in Metoda o čemer pa lahko več preberete na spletni strani založbe Ognjišče.
Papež bl. Pavel VI. je 24. oktobra 1964 ob posvetitvi opatije na Monte Cassinu, ki so jo znova postavili iz vojnih ruševin, razglasil sv. Benedikta, očeta zahodnega meništva, za “zavetnika in zaščitnika Evrope”. Poudaril je, da so on in njegovi sinovi “s križem, knjigo in plugom prinesli krščanski napredek prebivalstvu od Sredozemlja do Skandinavije, od Irske do poljskih nižin”. V življenju sv. Benedikta so bolj izpričana njegova velika dela kakor rast in zorenje njegove svetniške osebnosti. Sam ni napisal ničesar razen redovnih pravil.
Papež Gregor Veliki, ki je sestavil življenjepis sv. Benedikta v obliki pogovora z namišljenim diakonom Petrom, pove, da se je rodil okoli leta 480 v mestu Nursija, (danes Norcia) premožnim staršem, ki so ga po domačem izobraževanju poslali v Rim, od koder se je čez nekaj časa umaknil v Subiaco in v tej skalni soteski se je tri leta ‘uril’ za samostanski poklic. Dozorel je v poduhovljenega ‘božjega moža’. Glas o njegovem svetem življenju je privabljal ljudi, ki so prihajali k njemu, da bi jim bil učitelj in vodnik. Vse je ljubeznivo sprejemal, niso pa vsi posnemali njegovega zgleda. Ko je umrl opat samostana Vicovaro, je uslišal prošnjo menihov, naj prevzame vodstvo njihove družine. Povabilo je sprejel, toda menihi ga niso ubogali, zato jih je zapustil in jim ob slovesu dejal: »Ali vam nisem naprej povedal, da se moje in vaše življenje ne ujemata?« Zaradi svoje odločnosti je postal vzor za resne iskalce duhovnosti in pridružili so se mnogi. Po dvanajst jih je nastanil v eni stavbi in v soteski Subiaco je bilo kmalu nastalo dvanajst urejenih občestev. V šestih letih si je nabral novih izkušenj, kako je treba voditi učence, da bodo vztrajali na poti popolnosti. Nekateri, ki so Benediktu zavidali njegove uspehe, so mu nagajali in ga skušali celo spraviti s poti. To si je Benedikt razlagal kot Božji namig, naj zapusti ta kraj in po pridobljenih izkušnjah kje drugje ustanovi novo samostansko družino.
Izbral je najboljše in Bogu res vdane menihe, dal zadnja navodila predstojnikom malih samostanov in se odpravil na jug, da poišče kraj za novo trajno bivališče. Na poti iz Rima proti Neaplju se je ustavil pod gričem nad mestom Cassino, ki je zdaj po vsem svetu znan kot Monte Cassino. Na njegovem vrhu je bil poganski tempelj. Ta grič si je Benedikt izbral za samostansko bivališče, da bi z njegovega vrha razsvetljeval vso okolico z lučjo krščanskega bogočastja.
Zgodovinski viri postavljajo začetek matične hiše benediktinskega reda v leto 529, kar ima simboličen pomen: tega leta je namreč bizantinski cesar Justinijan I. dal zapreti zadnjo pogansko šolo v Atenah, na Monte Cassinu pa se je začelo mogočno žarišče krščanske kulture za Evropo in ves svet. Benedikt je poganski tempelj spremenil v cerkev sv. Martina, dotlej največjega razširjevalca meništva na Zahodu. Na novo je sezidal cerkev v čast sv. Janezu Krstniku. Sebi je pripravil bivališče v stolpu, bratje pa so si iz razvalin sezidali hišo. Svoji družini je Benedikt navdihnil miselnost evangeljske popolnosti, spokornosti in prisrčne vdanosti Bogu. Benediktova ustanova se je ločila od dotedanjih predvsem v tem, da je moral vsak kandidat najprej prestati preizkušnjo v noviciatu in le zares od Boga poklicanim je Benedikt dovolil, da so naredili obljube čistosti, uboštva in pokorščine. Odslej je bil Božja last, član samostanske družine, katero je z očetovsko ljubeznijo in modrostjo vodil opat. Temeljna poteza reda je stalnost kraja, vodstva in družinske pripadnosti. Vse to je Benedikt povzel v svoja Pravila, ki jih označujejo kot “evangelij, presajen v resnično življenje”. Za svojo družino je Benedikt čas razdelil na molitev in delo, zato zamisel njegovih Pravil dobro povzema izrek “moli in delaj”, čeprav v tej obliki tam ni zapisan. Bratje so se zjutraj ob petelinjem petju zbrali k molitvi jutranjic. Ko so odmolili, so šli na delo, kakor je bilo za vsakogar določeno. Spreminjanje pustih tal v rodovitno zemljo so imeli za enako bogoljubno delo kot prepisovanje knjig in urejanje knjižnic. Papež Gregor Veliki († 604), ki je bil pred izvolitvijo benediktinski menih, je benediktincem naložil nalogo misijonarjenja in to nalogo so z blagostjo in modrostjo opravljali najprej v Angliji, zatem pa po številnih evropskih deželah, tudi med našimi slovenskimi predniki iz samostanov na Bavarskem in iz Štivana pri Devinu. Benedikt je Monte Cassino spremenil v trdnjavo duhovnega življenja in žarišče kulture. Po zanesljivem poročilu je Benedikt umrl 21. marca 547. Položili so ga v grob zraven sestre sv. Sholastike. Danes je njegova sled zabrisana, ohranjen pa je stolp, v katerem je bival svetnik in so ga nato spremenili v kapelo. Po rimskem koledarju iz leta 1969 je praznik sv. Benedikta 11. julija. (Vir: Ognjišče)
