Slovenec sem!
| 28.07.2017, 13:17
Prejšnjo soboto se je le nekaj ur pred svojim 80. rojstnim dnem za vedno poslovil Viljem Černo, velik Slovenec, ki je z dušo in srcem delal za to, da se je v Terskih dolinah, najzahodnejšem delu slovenskega etničnega ozemlja, ohranjalo slovenstvo.
Z njegovo smrtjo je iz teh dolin izginil še en košček slovenstva, za njim pa ostaja njegova misel »boril se bom , da ne umre naša zemlja, da ostane živo, kar smo podedovali, da zaživijo jezik in stare navade, da se bodo naši ljudje čutili svobodnejše in ponosne«. O tem, da smo Slovenci izgubili še enega izmed pokončnih sorojakov, ki so ostali zvesti narodu tudi v času najhujšega poitalijančevanja, se večini osrednjih medijem ni zdelo vredno poročati. Bolj zanimiva je bila bomba na dvorišču nekega nespametneža. Toda v meni je smrt gospoda Černa ponovno okrepila razmišljanje o vprašanju naroda, pripadnosti, odnosu do domače zemlje, do domoljubja. To razmišljanje je povezano predvsem ali pa tudi s tem, da pri nas vedno pogosteje poslušamo, kako je v vzponu nacionalizem in kako nevarno je zato govoriti o vsem, kar je povezano z narodom. Skorajda že nedopustno je uporabljati besede kot so narodna zavest ali domoljubje. Bog ne daj, da bi v isti sapi uporabili še besedi »krepitev« ali »ljubezen«. Kot da narodna zavest že sama v sebi nosi sovraštvo do vsega tujega; da so tisti, ki jim ljubezen do lastnega naroda pomeni enega najpomembnejših temeljev lastne biti, pravzaprav vredni nasledniki pisca knjige Mein Kampf.
Toda ali je zavedanje pripadnosti nekemu narodu, v našem primeru slovenskemu narodu, ter zavestna skrb za njegovo krepitev res nekaj tako slabega? Zakaj potem po tisoč dvesto letih še vedno govorimo slovensko? Kaj je gnalo naše prednike, da so vsemu navkljub s tako skrbnostjo gojili domač jezik in domače navade ter s tako odločnostjo branili svoje domove? Prihajali so večje in pomembnejše tvorbe, ki so v svoje vplivno območje vključevale tudi tale košček raja pod Triglavom, toda ko je prišlo 19. stoletje ter 'pomlad narodov', so se naši predniki glasno in jasno izrekli »Slovenec sem in Slovenec hočem ostati«. Vsem je bilo jasno, čeprav o tem niso pisali obširnih filozofskih esejev, da jih slovenstvo določa, jih oblikuje, jim daje identiteto in zavedanje, kdo so in zakaj se je vredno truditi.
In prav v tem slednjem lahko zaslutimo razlog, zakaj se pri nas že vse od konca druge svetovne vojne oblast prizadeva izbrisati našo lastno, slovensko identiteto in zakaj je bil eden od temeljev revolucije »sprememba narodnega značaj«. Boris Pahor, še en pokončen in preizkušan Slovenec, je nekje povedal: »Nismo bili vajeni imeti slovenske identitete, kot bi se spodobilo, morali smo biti Jugoslovani. Kardelj je hotel Jugoslovane /…/ V neki študiji je zapisal, da bo narod izginil, kakor je zgodovinsko nastal. Jaz pa sem mu rekel, zakaj pa smo potem šli v narodnoosvobodilni boj? On je že vedel, zakaj se je bojeval, za komunizem in revolucijo, a narod mora ostati, če smo šli zanj v smrt.« Zadnjih 70 let smo torej kot narod podvrženi razgradnji identitete, ki nas določa in oblikuje kot narod že stoletja. Podvrženi smo omalovaževanju in načrtnemu zanemarjanju krepitve narodne zavesti, v zadnjih 25 letih, odkar imamo samostojno državo, pa tudi vsakemu spodbujanju oblikovanja in utrjevanja zavesti, da imamo kot narod tudi svojo lastno državo, na katero bi morali biti ponosni ter da bi vsi morali delati za njeno dobro. Da gre za zavestno in hoteno odločitev 70-letne iste oblasti je moč sklepati iz vsebin v učbenikih, tem, ki jih v šolah ne obravnavajo – med njimi je vse prepogosto naša osamosvojitev, sistematičnim onemogočanjem vsakršne domovinske vzgoje, državnih proslav, ki si jih lahko ob praznikih ogledamo in v katerih večinoma ni trohnice občutka za slovensko dušo. Da ne govorimo o izrinjanju pojma »narod« ter vseh iz tega pojma povezanih besed iz javnega prostora. Vse to uničevanje narodne zavesti slabi narod kot skupnost, njegovo moč, da se upre nevarnostim, ki ga želijo uničiti od zunaj ali od znotraj. Predvsem pa s tem izgublja posameznik tisto samozavest, ki mu jo občutek pripadnosti nečemu večjemu od njega samega daje. Tak posameznik je vedno bolj dojemljiv za različne vplive. Ker ne ve kdo je, kje so njegove korenine, kaj mu daje trdnost in za kaj se je vredno boriti, je hitro tarča raznih 'ponudb', ki jih preden postavljajo tisti, ki si ga hočejo podrediti. Pa naj bo to oblast ali pa interesi različnih trgovskih ponudnikov.
Toda zanikanje pripadnosti narodu in pomanjkanje narodne samozavesti prinaša seboj še eno, za posameznika in narodno skupnost usodno posledico, ki je pri nas vedno bolj vidna. Narodna zavest namreč, kot že ime pomeni, prinaša skupini ljudi zavest, da jih nekaj povezuje (jezik, kultura, zgodovina, domači kraj) in da jim ta povezanost obenem nalaga soodgovornost in skrb za to skupnost, ki jim pripada. Skrb za skupnost pa je ravno nasprotna človekovemu egoizmu, ki misli samo nase in na nikogar drugega. Prav v tej skrbi za svoj narod je slovenski človek v preteklosti tako neutrudno delal za »blagor naroda«, mnogokrat tudi na račun odpovedi lastni uspešni karieri, saj se je zavedal, kako pomemben je njegov prispevek za narod in njegov razvoj. Dokaz pomanjkanja narodne zavesti med Slovenci se danes vidi v vsem, kar se dogaja v naši državi: vedno bolj vsak misli le nase, najhuje je, da samo nase misli tudi oblast. Dolga desetletja uničevanja ljubezni do lastnega naroda, teptanja narodnega ponosa in izničevanja bogate zgodovine našega naroda pač prinaša rezultate.
Naj torej smrt gospoda Černa ne bo zaman. Naj nas njegov svetal zgled, ki nam ga je dal s svojim neutrudnim delom za slovenstvo, nagovarja in spodbuja, da bomo tudi sami ponosni sinovi in hčere slovenskega naroda. Da bomo znali spoštovati, ljubiti in biti zvesti svojemu bistvu, svoji rodni skupnosti, svojemu narodu.
