Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Mark GazvodaMark Gazvoda
Petra StoparPetra Stopar

Manj je več

Slovenija | 07.07.2017, 12:19

Pred nekaj tedni sem izvedela, da eden izmed mojih vnukov sanja o tem, kako bi postal pilot. Čisto po tihoma, a vztrajno ponavlja svojo željo, a se seveda ne zaveda, kako je ta pot zamotana, finančno draga za starše in dolga, dolga. Tudi njegove psihofizične sposobnosti bi bile v času usposabljanja neprestano preverjane. Čeprav se letalski promet gosti in postaja pilot poklic prihodnosti, morajo kandidati med šolanjem ustrezati zelo visokim poklicnim standardom. No, vse našteto najbrž ne bi odvzelo poguma mlademu navdušencu, temveč bi ga le okrepilo za nove korake, v primeru uspešnih testov pa povečalo samozavest.

Predpostavimo, da bi prišel do konca šolanja in vsega ostalega usposabljanja, ter kot kopilot po mnogih urah letenja sedel h kapetanu letala in nato nekoč sam samostojno prevzel krmilo: kako dolga pot, kako odgovorno šolanje in kako močno prerešetane vse njegove sposobnosti, ki so potrebne za opravljanje tega tako zahtevnega poklica. Napaka se ne sme zgoditi, saj le ta pomeni katastrofo za ogromno število ljudi, žalost za tiste, ki čakajo na svojce na letališčih ali doma. In vendar se dogaja: človeški faktor, tehnične pomanjkljivosti, malomarnost serviserjev in nikar, o Bog, zlobnost in pokvarjenost ljudi.

Namenoma sem omenila ta zahteven poklic, ki nam omogoča potovati daleč, hitro in v najkrajšem času. Človek današnje dobe koketira z mejnimi hitrostmi, ukanit hoče telesne danosti in omejitve, prehiteti misel in valovanje čustev. In to dela poklic privlačen.

Šolsko leto je zaključeno, učenci so prejeli spričevala ali opravili še kakšen izpit, če je slučajno komu spodrsnilo. Tisti v zaključnih razredih se pripravljajo na vpis v novo šolo, morda na poklicno, če so v teh zadnjih letih sebe že videli v kakšnem izbranem poklicu.

Za spodbudo je tudi mojemu vnuku šola pred dvemi meseci organizirala informativni dan v kontrolnem stolpu na letališču. Mislim si lahko, kako mu je igralo srce, ko je sedel ob strokovnjaku in opazoval vse, od česar je odvisno nemoteno življenje na letališču. In ideali so se utrjevali in povečevali ob veličastnosti pogleda od zgoraj, ob resnosti in natančnosti letališkega delavca. »Tudi jaz hočem to nekoč delati.« Prav gotovo se mu je utrnila podobna misel. In prav je tako. Živeti je treba za visoko postavljene cilje in mladostnim, idealiziranim odnosom do bodočega poklica. Potem se ti zdi vredno kreniti na pot in v njegovo uresničitev vložiti energijo, želje in ves napor.

Poznamo pa tudi poklice, kjer se trudimo, gradimo, nalagamo znanje leta in leta predno se pokažejo sadovi. Marsikatero delo opravljamo na dolgi rok, počasi, tesno povezano z organskimi procesi zorenja, ki se ne dajo pospešiti ali preskočiti z instant metodami: taki poklici so učiteljski, zdravniški in še kakšen drug. Vprašanje, ki me pri tej primerjavi zanima je naslednje: v tehničnih poklicih se lahko napaka pokaže v vsej svoji katastrofalnosti v kratkem trenutku. V učiteljskem pa morebiti šolar vse svoje šolsko obdobje preživi znosno pod slabim mentorstvom, pojavljajo se občasne težave, a pravi rezultat šarlatanstva je odrasel človek, ki slabo tradicijo prenese na nove rodove. Pot navzdol pa se nadaljuje. Saj danes pogosto rečemo: učiteljski poklic se je preveč feminiziral, šola je s svojo preteklo permisivnostjo v krizi, otroci so razpuščeni, vedno več je celo v šolskih prostorih kriminala, Da, lasje se nam ježijo ob misli, kaj vse so današnji šolarji sposobni. Ob zadnjem dejanju krvoločneža v Ljubljani me je presenetil naslednji komentar: »Bil je pameten , miren, izredno inteligenten, a duševno bolan«. V šoli in doma torej razvijamo le možganske sive celice in se pri tem hvalimo s svojimi geniji. Ali kdaj pomislimo tudi na celega človeka, na njegovo srce in duha? Moderni pristopi razvijanja mladega človeka so zašli v slepo ulico in zdi se, da je tudi brezdušen sistem, prepoln nesmiselnih pravil, zakonov in odredb prispeval k duševnim boleznim mlade generacije! Ni lahko živeti v svetu, ki kaže sledi dekadence in propadanja. Smo pred izbiro: hoditi počasi, pretehtano, ali pa zaradi sle po popolni informiranosti postati hitri, poslovni, učinkoviti in teči urneje, četudi se končna točka – prepad- bliskovito približuje.

Trdno sem prepričana, da lahko prevzamemo pobudo za spremembo. Mi kristjani! Odločiti se moramo le, ali smo tudi mi le navadni popotniki, ki bezljajo od kraja do kraja ali smo duhovni romarji, ki razumejo, da je manj več.

V počitniških dneh mi je prišel v roke odličen tekst papeža Benedikta 16., ki je pravzaprav poročilo o stanju cerkve. Besedilo je bilo napisano leta 1984, a bere se kot bi bilo napisano v današnjem času. Mož je bil zares vizionar. Kar je dojel že v daljnem letu 84 , smo mi v naši zavesti dojeli šele v zadnjih letih. A sedaj že na pragu duhovnega padanja. Kot opozorilo, sicer pet minut pred dvanajsto, bi morala na nas delovati tudi novica o slovesni posvetitvi 3 novomašnikov v Sloveniji. Kaj se je zgodilo s slovensko cerkvijo in nič manj pomembno vprašanje, kaj se je zgodilo z našim krščanskim občestvom?

Benedikt 16 pravi: » Oddaljujemo se od nauka, oddaljujemo se od pastirjev, zagledani smo v to, kar ponuja svet.« Te besede je sicer namenil Cerkvenemu učiteljstvu, a veljajo v enaki meri tudi nam laičnim kristjanom, ki se bomo morali prečistiti in ostati navezani in povezani. Kako naj sicer zrase v družini duhovni poklic, če ne bomo v svojih srcih oživili pristnega idealizma in zdravega optimizma, ki ohranja vero v prihodnost pod Kristusovo oblastjo.

Poznamo sicer primere, ko so dekleta in fantje začutili klic po duhovnosti v družinsko popolnoma sekulariziranem, za versko izročilo odklonilnem vzdušju, a na to se ni zanašati. Dober sad potrebuje za svojo rast nego in skrb, duhovni klic pa močan vzor in občestvo, ki krepi in daje notranjo trdnost. Na eni strani družinsko okolje, na drugi strani Cerkev ne smeta ostati le žalostna dediščina avtoritarne preteklosti v kateri se mladi, ki začutijo iskrico klica, ne prepoznajo več.

Naj se na koncu vrnem k svojemu pilotu. Notranja želja, vzor, velike in zahtevne naloge, za katere je vredno zastaviti svoje življenje, kvalitetno šolanje, odgovorno mentorstvo in živ občutek:« Sam zmorem leteti, dovolj sem izkušen tudi če me doleti kaj nepredvidenega.« Velja za pilota in za duhovnika še posebej, ki naj vselej slavi Boga z besedami:

Kam pobegnem naj od Tebe, ko pa najdem te povsod!

Anka Petričevič, klarisa

Slovenija, Radijski utrip, Cerkev na Slovenskem, Komentar tedna
Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec) Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec)

Kako in kaj jesti

Z dr. Karin Kanc, doktorico medicine, specialistko interne medicine, iz zasebne ordinacije Jazindiabetes, tudi integrativno psihoterapevtko, smo ob Svetovnem dnevu sledkorne bolezni, ob Tednu ...