Mag. Franc Rozman: Premalokrat nas zapečejo možgani

Slovenija | 24.06.2017, 18:00 Nataša Ličen

Ob sklepu šolskega leta smo v oddajo "Naš gost" povabili dolgoletnega ravnatelja kranjske gimnazije mag. Franca Rozmana. Njegovo izkustveno življenje znotraj šolskih ustanov je preplet več vlog, je odličen vodja, pedagog, analitik in dobesedno oče dijakom, ki rastejo v znanju pod njegovim šolskim okriljem.

Pravi, da se učitelji včasih premalo zavedo obrtniških prvin, ki so prav tako del pedagoškega dela, v prvi vrsti morajo učitelji učence naučiti temeljev, na katerih lahko pozneje učenci gradijo uspešno zgodbo. V tem pomenu, pravi, je Cerkev dobra učiteljica, ko uči, da brez dobrih temeljev ni močne zgradbe.

Mag. Franc Rozman: "Gimnazijska leta, ko sem se šolal na tej isti šoli, kjer sem danes ravnatelj, se mi zdijo še vedno najlepša. To je bilo obdobje, ko sem mislil, da zmorem vse. Po opravljeni gimnaziji običajno postanemo toliko napihnjeni, da mislimo, da vse vemo in moramo morda le še poglobiti nekatere stvari. Ob študiju pa, če je dovolj težak, spoznamo, da smo pravzaprav nič, v dobrem pomenu besede, kar ni nič narobe. Pridobimo zdravo mero ponižnosti in vendarle ob tem spoznamo, da vsak od nas kljub omejenemu znanju lahko veliko naredi za boljši svet."

"Izhajam iz kmečkega okolja, v katerem sem veljal bolj kot ne za čudaka. Rad sem tekmoval, rad sem se učil, prav tako pa sem tudi doma opravljal vsa kmečka dela, hotel sem biti uspešen tako pri krampu in lopati kot pri študiju. Veliko se danes pogovarjamo o nivojskem padcu splošnega znanja, ampak po mojem mnenju so to floskule. Zgodbe o nezaupanju mladini se vlečejo že od Aristotela naprej in ostalih spisov, toda mladina je v vseh obdobjih enaka. Mladina je pripravljena na izzive, ki smo jih mi naredili, pa jih ne znamo rešiti, naši mladi pa jih bodo morali in zato smo lahko zadovoljni, da jih imamo. Nevrologi pravijo, da inteligenca otrok malenkostno res narašča, res pa je, da se povečuje tudi populacija študiranih ljudi."

"Človek se neprestano uči in se spreminja, sebe v spremembah ne opazimo, opazijo pa nas drugi. Na moje gledanje na svet je vplivalo vse, gotovo tudi kmečko okolje, v katerem sem rasel. Oče me je naučil, da je vsako delo vredno, nikjer niso dovolj le roke ali le glava, oboje potrebujemo, dodati pa je treba še srce. Če ni duše pri delu, ne bo veliko vredno. V času svojega šolanja sem zbolel, videl sem, da si meje, če mi jih ne postavlja svet, postavljam sam. Bolezen me je naučila tudi skromnosti."

"Starši se preveč vmešavajo v delovanje šole in pri tem naredijo veliko škode. Vzgoja je organizirana obramba odraslih proti mladini, je dejal Mark Twain. Dejstvo je, če smo starši in učitelji na isti strani, lahko skupaj sledimo otrokom, vsak s svoje strani in jim pomagamo odrasti in dozoreti, če pa otroci postanejo orodje medsebojnih merjenj in dokazovanj, kdo ima prav in kdo ne, pa je to podobno bolečim izkušnjam družin, ki se ločujejo."

"Vsak človek želi biti srečen, prave sreče morda ne najdemo, ker jih želimo doseči z instant metodami. Ljudje na različne načine dojemamo svet. Imamo pot kralja in imamo pot bojevnika, so ljudje ki jim preprosto pripada, če nečesa ne dobijo, so užaljeni. Večina od nas pa se za stvari potrudi, in ko se potrudimo in v želeno vložimo ves svoj napor, je nagrada enkratno doživetje. Bolečina, trpljenje, preizkušnje vrednotijo življenje. Seveda nas mora življenje osrečevati, toda ovire nas pri tem ne smejo onesposobiti."