Gospod, voditeljev nam daj!

| 05.05.2017, 12:35

Prihodnji teden, 9. maja, bomo Evropejci praznovali. Najprej zmago nad fašizmom in nacizmom ter pridobljeno svobodo, vsaj za polovico Evropejk in Evropejcev. Za drugo, vzhodno polovico, pa svobodo z napako, ki nas je preko revolucije, še za pol stoletja pahnila v nov totalitarizem in nesvobodo – v komunizem.

Večkrat se sprašujem, kaj je s to Evropo, da je bila v stanju v tako kratkem obdobju poroditi tri tako okrutne sisteme, ki so načrtno likvidirali in zatirali drugače misleče: nacizem, fašizem in komunizem. A znotraj te tragične zgodbe je, ravno tako 9. maja, zasijala svetla zvezda, ki jo je s svojo deklaracijo zanetil francoski katoliški politik in voditelj evropskega formata, Robert Schuman. Njegova deklaracija predstavlja temelj sodobne Evropske unije. V njej je zapisal ideje, ki veljajo za Evropo, utrujeno iz izkrvavljeno od mnogih vojn in bitk, vedno in povsod. Mogoče danes še posebej, saj pravi, da »svetovnega miru ni mogoče zagotoviti brez ustvarjalnih prizadevanj, sorazmernih z nevarnostmi, ki ga ogrožajo ter da Evrope ne bo mogoče oblikovati naenkrat, ampak s konkretnimi dosežki, ki bodo najprej ustvarili solidarnost«.

Kakšna realnost, razumnost in konkretnost je v teh besedah, brez besedičenja in sodobnih govoričenj in ne vem kakšnih medijskih spinov, ki so jih polna usta sodobnih evropskih in tudi slovenskih politikov. Zato sem mnenja, da je sodobna kriza Evropske Unije v prvi vrsti posledica pomanjkanja voditeljev, državnikov ter politikov, ki so razumni, realno konkretni in pošteni.

Pravi voditelj ne fantazira, ne podžiga in razvnema strasti pri svojih volivcih, ampak ravna razumno in pošteno, ko sledi svoji začrtani poti. Povedano drugače, ne vztraja na oblasti za vsako ceno in oblasti ne ohranja z manipulacijami množic, ki se zadovoljijo bodisi s kruhom, igrami ali strahom. Vsebine pa nič, puhlost ali demokracija na ravni gostilniškega ravsa. In v Evropi se nam dogaja ravno to – namesto razuma smo postavili strast, strah, ideologijo in vedno bolj plujemo med levimi in desnimi skrajnostmi. Skrajnost za Evropo ni prava pot – zgodovina, še tako nedavna nam to potrjuje. Za mir si je treba prizadevati, nekaj narediti, pravi Schuman in ne samo govoriti in podžigati strasti.

 

Ob tem imam v mislih volitve za predsednika Francije, ki bodo to nedeljo. Kako zanimivo se zdi, da je zopet Francija in francoski politik odločilen – pred 65 leti, 9. maja Schuman, to nedeljo, 7. maja pa dvojček »sredinski« Marcon in »skrajna desničarka« Le Penova. Čeprav seveda ne gre primerjati omenjenih kandidatov s Schumanom, bodo te volitve vendarle pomembne za Evropo. Na nek način se Francozi odločajo med skrajnostjo, ki fantazira in podžiga in sredinsko umirjenostjo, lahko bi rekli razumnostjo Macrona. Seveda, po schumanovo upam, da zmaga razumnost, čeprav se sprašujem o Macronovi konkretnosti in realnih zmožnostih reform, ki jih omenja …

Kakorkoli, voditeljev nam danes primanjkuje, takšnih, kot jih je Evropska unija imela na začetku svoje zgodbe. In s ponosom lahko povemo, da so to bili katoliški politiki, poleg Roberta Schumana, še nemški kancler Kondrad Adenauer in italijanski predsednik vlade Alcide de Gasperi. Zakaj lahko rečemo, da so oni bili veliki voditelji, ki niso samo govorili, ampak ustvarili nekaj, kar se je vsem zdelo nemogoče? Ker so svoje interese postavili v ozadje in pred njih postavili idejo skupnega dobrega. Svojo globoko vero in osebni odnos do Boga so znali na sebi lasten, razumen in konkreten način živeti v svojem javnem delovanju. Robert Schuman je bil prepričan, kot je zapisal v svojem delu Za Evropo, da "demokracija dolguje svoj obstoj krščanstvu. Rodila se je tistega dne, ko je bil človek poklican, da v svojem zemeljskem življenju uresniči dostojanstvo človeške osebe, v individualni svobodi, v spoštovanju pravic vsakogar in prek uresničenja bratske ljubezni v razmerju do vseh. Nikoli pred Kristusom niso bile oblikovane podobne ideje.«

Zato je prav, da znamo tudi državljani danes razbirati med politiki, ki fantazirajo, in tistimi, ki mislijo resno ter slednje tudi podpirati. Slovenci bomo to lahko naredili že prav kmalu, na predsedniških volitvah to jesen in v super volilnem letu 2018. Kakšne fantazije so nam trosili nedavno tega, ob prvem maju politiki na Rožniku o koncu pokvarjenega kapitalizma v Sloveniji in uvedbi nekega novega socializma ….

Zato, Gospod, še enkrat, voditeljev nam daj, ki bodo trezni, razumni in pošteni ... Ker če nekoliko parafraziram papeža Pavla VI., srčno upam, da sodobni človek vendarle bolj verjame pričevalcem, kot politikom oziroma politikom verjame toliko, kolikor so pričevalci. Upam, da se bo to kmalu uresničilo v Evropi, še prej pa v Sloveniji …