Do velike srede so včasih postorili vsa fizična dela

Svetovalnica | 12.04.2017, 09:44 Rok Mihevc

S cvetno nedeljo se je začel veliki teden, mi pa bomo v naših Svetovalnicah tednu dajali duhovni utrip, pogledali pa bomo tudi k običajem tega posebnega časa. V oddajah sodelujeta profesor liturgike na Teološki fakulteti Slavko Krajnc in etnolog profesor Janez Bogataj.

Liturgični vidik

Središče našega vsakega praznovanja je velikonočna skrivnost, skrivnost trpečega, umrlega in vstalega Kristusa. Profesor Krajnc poudarja, da je to živi izvir vode, ki se pretaka skozi celo leto. »Prazniki so kot pesem v tej Kristusovi velikonočni skrivnosti, saj je liturgično leto razvijanje različnih vidikov ene same velikonočne skrivnosti, v njej je dovršeno, kar se mora v nas, v času Cerkve izvršiti na zgodovinsko zakramentalni način.« Praznik v novi zavezi je Kristus sam, darovano in poveličano velikonočno jagnje.

Ime »veliki teden« izvira še iz časa cerkvenih očetov in nima kakšnega teološkega pomena. Veliki se imenuje, ker se spominjamo in obhajamo velike skrivnosti naše vere. »Pa tudi zato, ker v tem tednu več molimo, premišljujemo in smo bolj osredotočeni na življenje onkraj časa in prostora, smo bolj zazrti v Kristusovo odrešenjsko delo.«

Veliko noč po Kranjčevih besedah praznujemo tri dni. »To je posebna liturgična »matematika«. Ker se po judovskem koledarju dan začne z večerom prejšnjega dne, se liturgično gledano nedelja in vsak slovesni praznik začne že večer prejšnjega dne, po sončnem zahodu. Zato je izraz za veliko noč teološko zgrešeno in bi jo morali imenovati velikonočna nedelja. Ta je vrhunec velike noči, ki traja tri dni, torej od četrtka zvečer.«

Etnološki vidik

Šege in navade so v tem tednu zelo pestre in raznolike, kar dokazuje veliko bogastvo naše države in naroda na tem področju. Bogataj poudarja, da gre za močan ustvarjalni naboj naših prednikov. »Žal pa nismo znali vgraditi teh običajev v oblike sodobnega praznovanja, saj vedno zapademo v potrošniško obliko. Pozabljamo, da bi bili v svetu najbolj prepoznavni, če bi znali te stvari naprej razvijati, ker bi bili drugačni in unikatni. Potrošniška logika, oz. lahko bi rekel potrošniška »neumnost«, pa vodi v en sam tip praznovanja.«

Včasih je bilo do velike srede potrebno postoriti vsa fizična dela, od urejanja bivalnega okolja, do dela na polju. Druga značilnost je bila, da so v nekaterih cerkvah že postavili božji grob, redko kje pa vidimo običaj, da so pred cerkvijo znesli neuporabno staro cerkveno pohištvo. »Mladina je nato z gorjačami tolkla po njem in zganjala ropot. Rekli so, da »strašijo Boga". To se je nadaljevalo tudi na veliki četrtek in petek.« Na splošno je bil veliki teden tih teden in stvari so se umirili. Ponekod se tudi pogovarjati niso smeli na glas.