VOX CLAMANTIS IN DESERTO
| 24.04.2017, 21:18
Slovenija se oddaljuje od Evrope. Glede na slovensko deklarirano pripadnost Uniji, glede na striktno spoštovanje vseh ukazov, ki prihajajo iz Bruslja s strani ljubljanskih nosilcev oblasti, in glede na dejstvo, da je po vseh napetostih, ki jih sodelovanje znotraj osemindvajseterice povzroča, še vedno večina državljanov izredno pro-evropsko orientiranih, bi takšen stavek lahko zvenel precej neprimeren ali vsaj tvegan.
Vendar, če je evropski projekt bil oblikovan za to, da bi na stari celini preprečili nove vojne, izboljšali medsebojno spoštovanje in razumevanje ter zgradili enoten politični prostor svobode na podlagi skupnih in prepoznanih tisočletnih vrednot, potem Slovenija ne pomaga k utrditvi projekta. Še huje, Slovenija deluje popolnoma v nasprotju s svojo državno himno, ki zahteva, da »ne vrag, le sosed bo mejak«.
Ne glede na vse preglavice, ki nam jih povzroča zunanja schengenska meja, večina držav članic meji z drugo članico. Približno 41% ozemlja Evropske unije je obmejnega, ampak znotraj Unije same. Za politične oblasti so meje izredno pomembne, ker zapečatijo nadzor in omejujejo delovanje oz. gibanje državljanov, in prav za to je od samega začetka svojega nastanka ena glavnih nalog Unije omogočiti in podpirati prosti pretok ljudi. Samo prosto gibanje državljanov lahko omogoči večjo stopnjo medsebojnega spoznavanja, razumevanja in interesnega prepletanja, kar posledično zmanjšuje možnost za vojaški obračun. Samo sodelovanje in komuniciranje z bližnjimi omogoča, da jih bolje spoznamo, spoštujemo in da se rešimo predsodkov.
Ker ima rušenje zidov in mejnih ograj neverjetne pozitivne učinke, so Evropske skupnosti ob samem nastanku leta 1957 v temeljnih dokumentih omenile potrebo po regionalnih strategijah ter homogenem teritorialnem razvoju. Pravna in finančna podpora čezmejnim regionalnim projektom je bila zagotovljena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in je od takrat ena od najbolj učinkovitih sredstev za gospodarski razvoj Unije oz., kar je še pomembneje, za povezovanje obmejnih narodov.
Osemindvajseterica, v kateri živimo danes, je nastala kot rešitev za zgodovinsko sovraštvo med Nemci in Francozi, ki je v zadnjih dvesto letih zakrivilo najhujše vojaške spopade na stari celini.
Danes sta prav Nemčija in Francija lahko zgled večini ostalih članic na področju medsebojnega sodelovanja prav zato, ker so njihovi politiki prepričani, da se lahko nove, še hujše tragedije preprečijo le z dialogom. Eden od najbolj uspešnih primerov čezmejnega sodelovanja se imenuje Pamina.
Pamina je evroregija, v kateri živi 1,7 milijona prebivalcev, sestavljena iz Severne Alzacije, Spodnjega Palatinata in območja mesta Karlsruhe, ter ima lastne organe, administracijo in predsednika, a kar je še bolj pomembno, francoskim in nemškim prebivalcem omogoča popolno sobivanje. Ideja o Pamini je začela nastajati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in je danes izredno uspešen primer rušenja mejnih žic in črpanja evropskih sredstev. Podporo ima v administraciji, vrtci uveljavljajo dvojezičnost; bolnice so v skupnem upravljanju in ob rojstvu v tuji strukturi otroci avtomatično dobijo dvojno državljanstvo; delovni trg in agencije za zaposlovanje delujejo brez omejitev; transportna sredstva imajo enake tarife in ne poznajo koncepta meje. Predsednik Remi Bertrand se hvali, da vodi gospodarsko najuspešnejšo in najbogatejšo regijo znotraj Evropske unije. Statistike mu dajo prav, saj imajo nekateri največji nemški in francoski koncerni svoje sedeže prav na tem območju. Opisano sodelovanje temelji na izjemnem znanju upravljanja z evropskimi pravnimi ter finančnimi instrumenti. Je mešanica različnih programov razvoja, čezmejnega sodelovanja in kohezijske politike, ki bi morala postati standard upravljanja evropskih obmejnih področij namesto da je izjema.
Pamina je za večino politikov nevaren projekt! Pamina dokazuje, da so ljudje znotraj Evropske unije lahko svobodni in da lahko medsebojno uspešno sodelujejo. Pamina dokazuje, da lahko državljani razširijo lastna obzorja in sprejmejo mejaka za dobrega soseda. Koncept evroregij oz. evrodistriktov lahko poruši nadzor, ki ga nad lastnim prebivalstvom skušajo na državni ravni uveljaviti politiki prek medijev in drugih sredstev, saj ne želijo, da bi državljani razširili svoj pogled na svet in dobili dostop do drugačnih informacij. Naši lokalni voditelji se kot pijanci plota oklepajo koncepta države, ker je ta še edini, ki jim zagotavlja občutek pomembnosti in istočasno nadzor nad gospodarstvom, bankami, denarnimi tokovi, razpisi, itd. S takšnimi politiki ni težko izgubiti zaupanja v Evropo in iskati rešitve za vse težave v demagogijah ali Brexitih.
Takšno dogajanje je še najbolj občutno v Sloveniji. Pred osamosvojitvijo smo skoraj vsi govorili jezik, s katerim smo lahko komunicirali in sodelovali z južnimi sosedi, dober del se je znal sporazumevati tudi v nemščini in številni so zaradi zgodovinskih razlogov bili še madžarsko ali italijansko govoreči. Danes mlajše generacije hrvaščine ne razumejo, nemščino je kot drugi jezik izrinila angleščina, zaščitni zakoni za italijansko in madžarsko manjšino pa niso resnično spodbudili širjenja njihovih jezikov. Da leta 2017 težje komuniciramo s sosedi kot leta 1990, je dejstvo. V trenutku ko se težje sporazumevamo, izgubljamo ne samo dragoceno kulturno dediščino, ampak tudi temeljno sredstvo za sodelovanje.
Medtem ko Francija in Nemčija spodbujata učenje obmejnih jezikov –ob angleščini seveda – in gradita mostove, v Sloveniji že petindvajset let gradimo nevidne, a solidne zidove, ki so nas pripeljali do popolnoma novih meddržavnih napetosti, zlasti v smeri Hrvatov, ki so skozi zgodovino predstavljali edini narod, s katerim nismo nikoli imeli odprtih vprašanj ali spopadov.
Osamosvojitev je pripeljala do ugrabitve države s strani novih oblasti, ki so v zadnjih dvajsetih letih zaščitili sebe in lastne interese, tako da so nas izolirale od sveta z idealizacijo naše pomembnosti in s preusmeritvijo pozornosti na nove, izmišljene probleme.
Slovenija se prijavlja za financiranje kohezijskih politik in čezmejnega sodelovanja, vendar statistike kažejo, da je učinkovitost nizka in da ostane ogromno sredstev neporabljenih. Osredotočeni na spodbujanje gospodarskih pospeševalcev in oblikovanje skupnih parkov ali kolesarskih poti, ne vidimo, da bi lahko uresničili veliko več. Prav Slovenija bi lahko zaradi geografske lege in svoje velikosti postala največja pobudnica evroregij oz. sistemskega, regijskega, čezmejnega sodelovanja, znotraj katerega se obmejna območja dejansko med sabo stopijo in pripomorejo k nastanku pravih, evropskih državljanov: svetovljanov z jasnimi nacionalnimi koreninami, obogateni z različnimi kulturami. Da bi preprečili takšen scenarij, nam bodo politiki prodajali zgodbice o nevarnosti, ki jo za našo malo Slovenijo predstavljajo večje države in tuji jeziki ter nas skušali prepričati, da lahko izginemo z zemljevida sveta, če se ne bomo zaščitili. V popolnem nasprotju s floskulami, ki nam jih politiki redno prodajajo, smo Slovenci preživeli vse možne oblasti, invazije in vojne, a še vedno govorimo svoj jezik in živimo na istem teritorialno področju kot pred stoletji. V resnici smo se celo razširili v času, ko nismo imeli lastne države!
Meje so za to, da lahko politiki računajo na indoktriniran volilni bazen. Prav je, da države še naprej ostanejo temelj mednarodnega sistema in glavni nosilec suverenosti, ampak le v kolikor ne ovirajo razvoja in poti za naravno željo po mirnem sobivanju. Če želimo izboljšati našo blaginjo, povečati rast gospodarstva, izkusiti pravi občutek svobode, sprožiti pozitivne sinergije in resnično zagotoviti mir in stabilnost bodočim generacijam, potem moramo zahtevati več evroregijskih projektov. Države lahko črpajo sredstva skladno s prioritetami, ki jih določajo na vladni ravni. Slovenske vlade konkretnejših čezmejnih sodelovanj ali celo oblikovanje evrodistriktov nikoli niso uvrstile na seznam prioritet. Mislim da je nedopustno, da v letu 2017 živimo bolj izolirani in vase zagledani kot v letu 1990. Tako kot je nedopustno, da manj sodelujemo z vsemi centralno-evropskimi državami kot v času Avstro Ogrske ali da so prebivalci Evrope lažje trgovali, potovali in se selili po celini v času srednjega veka kot danes. Če danes potrebujemo na tisoče direktiv, zakonov in državnih birokracij, so takrat zadostovali splošno sprejeti trgovski običaji, poznani pod imenom lex mercatoria in veliko dobro volje za potovanje. Države, ki ne služijo blaginji vseh državljanov, so samo sredstvo za utemeljevanje oblasti oz. interesov določenih elit, ki slej ali prej pripeljejo do spopadov.
