dr. Robert Petkovšek
Vodilna vloga Ljubezni
| 03.04.2017, 17:47
Lazarist dr. Robert Petkovšek nas nagovarja v drugem dnevu letošnjega 12. radijskega misijona. Tudi on se ustavlja ob svežini in aktualnosti vicencijanske karizme, v dopoldanskem misijonskem nagovoru pa je posebej izpostavil vizionarski in preroški vidik prizadevanj sv. Vincencija Pavelskega, ki so postal temelj Novega veka.
"Cilj, ki ga je imel Vincencij vseskozi pred očmi je bil, narediti evangelij živ, dejaven, učinkovit, sredi našega vsakdanjega učenja," je opozoril dr. Petkovšek in dodal, da mu je to uspelo, ker je za temelj vseh prizadevanj vzel Jezusa Kristusa in poskušal osvojiti dvojni pogled: "V Jezusu Kristusu gleda Bog skozi oči človeka, človek pa skozi oči Boga, v Jezusu Kristusu si torej Bog in človek izmenjujeta poglede."
"Vprašanje kako vidimo svet je bilo za Vincencija temeljno vprašanje," je nagovor nadaljeval lazarist dr. Robert Petkovšek, in dodal: " V svoji viziji sveta človek nastopa kot celota. Mislim govorim in delujem tako, kot mi veleva Ljubezen, ki je naglobje v meni, ki človeka vodi..."
Dr. Robert Petkovšek je v popoldanskem nagovoru razmišljal o preprostosti in resnici in kako ju živeti: »Preprostost in resnica sta lastnosti, ki sta med seboj neločljivo povezani. Ob tem se spomnim Jeana-Luca Mariona, danes morda največjega katoliškega filozofa, ki nam je v času študija na Katoliškem inštitutu v Parizu, imel navado reči: »Resnica je zelo preprosta – toda, do nje vodi dolga, trda, bojev polna pot.«
Prav nasprotno, preprostost, ki jo sv. Vincencij postavi za temelj vseh drugih kreposti in misijonarskega dela, označuje duha, ki je pretanjen, nevezan nase, zmožen poslušati druge in sprejemati drugačnost, ki ne gleda nase. Tako se obnaša tudi resnica: resnica ni stereotipni, omejeni predsodek, to je: zaprtost vase. Resnica je odprtost, pripravljena, da posluša in se popravlja, da nenehno raste in se nadgrajuje. V svojem jedru je resnica svoboda, kakor je svoboda tudi preprostost. Resnica, ki je preprostost, je nasprotna laži. Za sv. Vincencija je preprostost evangelij, je poudaril dr. Robert Petkovšek: »Morda sami nismo nikoli pomislili, da iz evangeljskih pripovedi in naukov veje izjemna preprostost. Celo jezik – grščina, v kateri so evangeliji napisani – je zelo preprosta, razumljiva, takratnemu človeku dostopna. A še pomembnejši od jezika je duh. Pomislimo samo na Jezusov govor na gori, v katerem govori o blagrih. Resnice o blagrih, ki so ene med najbolj globokimi v človeški zgodovini, Jezus pove na čisto preprost način, tako, da jih lahko ume tudi neuki človek. Tudi tistim, ki jim študij ni življenjski poklic, so te najgloblje resnice dosegljive, naredijo si jih lahko za svoje in jih lahko celo živijo kot vrhunski mojstri. Česa podobnega si ne moremo misliti za druge znanosti – za matematiko, astro-fiziko, kemijo in podobno. Resnica in preprostost v blagrih sovpadata.«
Sicer pa za sv. Vincencija preprostost ne predstavlja posebne umetnosti. Tu gre zgolj za to, da stvari izrečemo takšne, kakršne so, tako, kakor so. To je pravzaprav tudi način, ki ga v svojem izražanju uporabijo evangeliji. Resnice in skrivnosti življenja in sveta izrekajo evangeliji čisto preprosto, ne-prisiljeno in ne-zapleteno. Vtis imamo, kakor da evangeliji resnici le odpirajo vrata in ji omogočajo vstopati v naše življenje. To delajo tako preprosto in nenasilno, da se s strani evangelijev nihče – tudi véliki nasprotniki krščanstva ne – ne počuti ogrožen in prizadet.
V nadaljevanju smo slišali, kakšen je sprevržen človek, ki je daleč od preprostosti, dr. Petkovšek ga je opisal z besedami: »Sprevržen človek ni preprost človek. Preprostemu pomeni »da« »da«, »ne« »ne«. Sprevrženi človek pa razume »da« kot »ne« in »ne« kot »da«, slabo kot dobro, dobro kot slabo. To pa ne vodi samo v krivice, ampak v katastrofe ali še dlje do demoničnih izkušenj.«
Živeti v veri
Preprostost pa pomeni tudi »živeti v veri«, je v misijonskem govoru poudaril dr. Robert Petkovšek: »Vera je dar, ki človeku razširi pogled – človekovo čutno in razumsko spoznanje, ki sta omejena, vera razširi v neskončnost, do Boga, ki še vedno ostaja potopljen v skrivnost, a je v veri skrivnostno navzoč verujočemu. Obenem pa prav ta odprtost v neskončnost veri omogoči, da išče neskončno manjše – tiste najmanjše, najbolj uboge v naši sredi, ki jih naše preveč človeško oko praviloma ne vidi. Prav zato vere ni mogoče pridobiti in zaslužiti, ampak je dar in milost. Zato je mogoče razumeti, da vsi tega daru nimajo, kakor tudi v tem življenju nismo vsi obdarovani na enak način. A to, kar imam, lahko delim s tistimi, ki tega nimajo, kakor lahko oni z mano delijo tisto, česar sam nimam, imajo pa oni. Ljudje – zlasti še v sodobnem svetu – živimo od takšne menjave – in prav po zaslugi te menjave življenje in svet napredujeta. Vera pa je najprej prostor, v katerem človek postane novi človek. V milosti vere človek ne pripada več najprej svetu, ampak Kristusu. Po veri človek zaživi v Kristusu in v njegovi resnici. Najgloblja resnica se razodene v Kristusu; in v tej resnici vernik živi.«
