Birmanci, pogum!

Komentarji | 31.03.2017, 18:25

Naj mi bo dovoljeno današnji komentar posvetiti eni najbolj izstopajočih skupin naših veroučencev - birmancem. Ne vem, koliko vi, dragi birmanci, poslušate radio Ognjišče, a upam, da vam bodo o mojih besedah povedali kaj vaši starši, ali dedki in babice ali pa celi vaši kateheti, animatorji ...

In zakaj sem se namenila komentirati vas, naše letošnje birmance?

Zaradi nedavnega okroglega življenjskega jubileja, ki ga je praznoval župnik ene naših župnij. Skupaj sva pripravila kar nekaj skupin birmancev na sprejem zakramenta svete birme. In vsaka skupina je bila težja od prejšnje! A na tem praznovanju so mladi organizirali mašno slavje - pevski zbor, ansambel, in to tako lepo, da se je še župniku orosilo oko na koncu slavja ... Po maši mi je rekel: A se spomniš kako sva se dobesedno borila z njimi, zdaj pa glej … kakšni so se naredili! Res je! Tudi mene je ganilo!

Zato vam pišem, letošnji birmanci. In vas prosim, da nam prisluhnete.

Ste v najstniških letih, ko od vsepovsod »napadajo« hormoni, spremembe! Punce naenkrat prerastejo fante, fantje ne vedo, a so še otroci ali že fanti ... Vse je v neredu, doma nič ne razumejo, v šoli komaj pomiriš glavo, da ostane pri predmetu ... potem pa po vsem tem moraš iti še k verouku - kajti moraš iti k birmi!

Ko sem na začetku veroučnega leta delala kratko anketo o tem, zakaj so se birmanci prijavili za zakrament svete birme, ste mnogi odgovorili iskreno - da greste k birmi, ker je fino zaradi daril; da greste zato, da bi se lahko cerkveno poročili - seveda, meni se je kar smejalo, saj glede na te odgovore se nam približuje porast cerkveni porok! No, najbolj pogosti odgovor pa je bil - tako hočejo starši.

Saj, če bi vas vprašala za šolo, bi mnogi odgovorili podobno - tudi v šolo hodite, ker tako pač zahtevajo starši. Pred leti se je veliko razpravljajo o tem, ali ni bolje birmo pomakniti v eno drugo obdobje, ne jo izpeljati v najstniškem obdobju mladosti. Tudi sama sem se nagibala k tej misli. Bilo bi lažje vam, birmanci, in nam ... Potem sem pa spoznala, da birma mora ostati v teh najbolj norih letih. Kajti, na sto strani vas, mladi najstniki, vleče sto novih spoznanj in izkušenj, ki se rojevajo v vas in okrog vas. Mi, ki smo verni, pa ne smemo gledati stran, ampak vam prav v tem časih mladosti, ponuditi evangeljsko pot. Pa če je še tako težko!

Ja, ni lahko z vami! Na eni strani ste vi, birmanci, učenci osmih in devetih razredov, na drugi strani smo pa mi, duhovniki, kateheti in katehistinje - skupina tako različnih ljudi, da je težko še kakšna bolj različna skupina, ki obstaja v vzgojnem procesu.

Potem je na en strani vaša šola, kjer navadno ne slišite o veri in Cerkvi nič dobrega - ali Cerkve in vere ni, ali pa je tako hudo mračna in odbijajoča, da se vam lasje na glavi naježijo. Na drugi strani pa smo potem mi, verniki, ki ne moremo razumeti odkod odbojnost do vsega verskega in cerkvenega, ko pa vsak dan doživljamo toliko lepih stvari, ki bi jih radi pokazali tudi vam.

Metode učenja pri verouku so prav tako zelo različne - kolikor je različnih duhovnikov in katehetov. Kakšni pedagogi bi se držali za glavo zaradi naših metod in načina poučevanja in katehetskih pripomočkov in učilnic. In bi se še bolj držali za glavo ob dejstvu, da kljub vsemu žanjemo uspehe!

In v vsem tem kaosu nemira in hormonskih pustolovščin se vedno zgodi nekaj, kar presega vse razlage modernega sveta. Na primer birmadijada, ki jo je lansko leto priredil mariborski nadškof in zbral več kot tisoč mladih ter z njimi sedel v isti majici kot oni, je neprecenljiv znak, da nas, birmanci, vendar vidite, slišite in presenetite.

Ko vam razlagamo deset božjih zapovedi, nam ni lahko, saj se večina zapovedi začne z besede NE, a te besede naj ne bi več govorili v vzgoji! Da ne bi imeli posledice - travme in ne vem kaj še vse. Pa vendar - mi vam še naprej - leta in desetletja - za pripravo pri birmi govorimo o zapovedih z besedo NE ... Ja, povemo vam, da ni vse lepo in prav, kar se človeku rodi v glavi ali trebuhu. Povemo vam, da je beseda NE dostikrat odrešilna beseda svobode.

In šesta zapoved! Kako se smejite že ob izgovorjavi te zapovedi - ne nečistuj! Večina od vas niti ne ve, kako izgovoriti to zapoved, kaj šele razumeti! Niti duhovnikom in katehetom ni dosti lažje. Prinesti v vrelo učilnico, nabito s hormoni pogovore o spolnosti, je kot poskus utišati čebelji panj! Kaj vse slišimo direktno in indirektno ob tej zapovedi! Včasih je več rdečila na obrazu poštenega starejšega župnika, ki je zgradil cerkev, obnovil župnišče, prerodil župnijo - tu pa ob grdih pripombah odpove. Edino, kar se mi zdi, da vas, mlade, zadene v srce, je, ko potem povemo, da takšna zapoved prepoveduje izrabljanje najbolj dragocenega daru človeškega telesa za pohoto, a ne za ljubezen ... In, ko povemo, da prav NE šeste zapovedi ščiti pred mnogimi pogubnimi sprevrženimi norostmi modernega sveta, ki je pozabil, da je moja svoboda omejena s svobodo drugega in zato moram znati reči tisti osvobodilni NE.

Pa ko moramo razlagati zakramente - na primer sveti zakon, vi pa mnogi prihajate iz ločenih družin, razpadlih družin ... in skoraj ne verjamete, ko vam govorimo, da, če je Bog v zvezi moža in žene, lahko pomaga prav tam, kjer nihče drug ne more pomagati.

In tako korakamo skupaj proti birmi. Vi štejete kolikokrat še morate v cerkev, mi štejemo koliko je ostalo nenaučenega in nepreživetega. Res smo sitni, včasih dolgočasni in stari, a vendar ne odnehamo. Veste, zakaj? Zavedamo se, kaj imamo.

Imamo neverjetni zaklad vere v Jezusa Kristusa! Ta zaklad smo vam dolžni predati, ta zaklad smo dolži položiti v vaša srca, da bo Sveti Duh imel kaj zaliti!

Ta zaklad nam ne da, da molčimo, da prekrižamo roke in se od daleč ponašamo, kot da je vse v redu. Ta neizmerni zaklad nas žene, goni, da prihajamo pred vas takšni ubogi kot smo - sami grešniki in učenci - in vas pripravljamo na binkošti. Tega ne bi delali, če bi bili sami. Če bi bili sami odgovorni za vas, bi odnehali že lani, kaj šele letos! A vsa ta velika skupina duhovnikov, katehetov in katehistinj je še zmeraj v zagonu - saj z nami dela Sveti Duh!

In če se boste po birmi hoteli najprej skupaj s starši spočiti od silnih obvez in vas kakšen mesec ali dva sploh ne bo v cerkev, bomo mi tam. V cerkvi. In bomo čakali, da spet pridete, pa ni važno, če po enem mesecu ali treh.

Torej, birmanci, pogum, ni vse tako strašno, kot včasih zgleda!

Birma je vendarle eden najlepših korakov naprej v življenje, v dozorevanje. In v skrivnost Božje ljubezni, ki jo na zemljo izliva prav neznani Sveti Duh.