Velikodušnost ni doma na Koroškem
| 15.02.2017, 09:41
Tistim, ki smo vsaj malo okuženi s tako imenovano “koroško boleznijo”, je včasih zares mučno spremljati dogajanje na avstrijskem Koroškem. Še posebej neprijetno je takrat, ko se tik pred ciljem zatakne pri kakšni vsaj na prvi pogled samoumevni zadevi.
Desant “črnih” v zadnjem trenutku
Eden od projektov koroške deželne vlade pod vodstvom leta 2013 izvoljenega socialdemokratskega deželnega glavarja Petra Kaiserja je tako tudi sprejem nove deželne ustave. Glavna politična točka reforme je sicer odprava že po prvi svetovni vojni uvedene koncentracijske vlade, ki je pomenila, da so v deželnem kabinetu glede na število sedežev v deželnem zboru zastopane vse stranke, ki dobijo za to dovolj glasov. Prave opozicije v takem sistemu praktično ni. Tudi v trenutni deželni vladi v Celovcu sedijo predstavniki socialdemokratov, svobodnjakov, zelenih, Avstrijske ljudske stranke in Ekipe Koroška (nekdanja Ekipa Stronach), čeprav svobodnjaki in Ekipa Koroška vlade v deželnem parlamentu sicer ne podpirajo. Podobno so proporc pri razdeljevanju vladnih foteljev že odpravili v nekaterih drugih deželah, recimo na Tirolskem, Salzburškem in Gradiščanskem, na Predarlskem že bistveno prej. Nekateri menijo, da so se prav zaradi intimne želje po ohranitvi proporca v Avstrijski ljudski strani (ki jim zagotavlja gretje vladnega fotelja v deželi, kjer so izjemno šibki) nazadnje odločili za atentat na novo ustavo.
Del paketa sprememb naj bi po zamisli zlasti Kaiserja in zelenih namreč bila omemba slovenske narodne skupnosti na Koroškem v novem ustavnem besedilu. Koroški Slovenci so sicer enkrat, leta 1849, že našli pot v krovni koroški deželni dokument, a od tedanje omembe ni bilo prave koristi, saj je tekstu vsako veljavo odvzela uveljavitev absolutizma. Pozneje pa so bile razmere že take, da pri deželni večini ni bilo volje za omenjanje sicer precej številčnih slovenskih sodeželanov, ti sami pa niso nikoli premogli moči, da bi kaj takega izsilili.
V pogojih odjuge v deželi, do katere je prišlo po dosegi sporazuma o dvojezičnih napisih pred nekaj leti, se je zdel čas za izpolnitev omenjene samoumevne naloge ugoden. S predlaganim načinom izvedbe, pod katerega se je podpisal prav deželni svetnik iz vrst konservativcev Christian Benger, sicer vsi v slovenski skupnosti niso bili zadovoljni, a je šlo vendarle za napredek. Tako naj bi ustavni tekst med drugim zagotavljal, da bo koroška dežela skrbela za vse svoje deželane, nemško in slovensko govoreče.
Skoraj do konca je kazalo, da bo tak razmeroma skromen predlog vzdržal. Potem se je njegov oče Benger pred nekaj dnevi domislil, da je pri določenih ljudeh na Koroškem zaznal nejevoljo zaradi omembe slovensko govorečih v ustavi in da se ni treba spremeniti ljudem, marveč politiki. Brez glasov Avstrijske ljudske stranke ustava ne bi dosegla dvotretjinske večine, zato so v ostalih dveh koalicijskih strankah začeli biti plat zvona.
Dolga zgodovina bruhanja po manjšini
Z umetno ustvarjenim problemom pet minut pred dvanajsto so se zbudili stari strahovi. Seveda so na Koroškem deželani, ki dobijo ob omembi Slovencev ali slovensko govorečih v deželi še vedno ošpice. A kot je duhovito, čeprav z grenkim priokusom p0vedal urednik slovenskega cerkvenega tednika Nedelja Hanzi Tomažič, so povsod po Evropi tudi glasni zagovorniki smrtne kazni, pa v večini držav razen v zelo problematičnih nikomur ne pride na misel, da bi se pogajal z njimi ali si prizadeval za kompromis z njihovim stališčem. Ravno tako se je pokazalo, da je koroška politika še zelo daleč od kakršne koli velikodušnosti do številčno skozi desetletja itak bistveno oskubljene manjšine. Tudi kompromis o dvojezičnih napisih s 17,5-odstotnim pragom nikakor ni bil velikodušen. Podobno kot takrat se je dalo v ozadju Bengerjevega salta prepoznati vpliv južnokoroških županov, ki so negativno vplivali že na nekatera določila kompromisa o dvojezični topografiji. Glasen kritik “slovenskega pasusa” v ustavi je tako bil župan Možberka pri Celovcu, kjer je kot župnik pred slabima dvema stoletjema še deloval Urban Jarnik in kjer je Anton Martin Slomšek še pridigal slovensko, zdaj pa je kraj že dolgo povsem nemško govoreč. A s strašenjem ljudi, da se bo treba zaradi omembe slovensko govorečih v deželni ustavi učiti slovensko, se da še vedno priti do političnih točk.
Končno je Bengerjevo soliranje spomnilo na dolgo zgodovino negativnih izkušenj koroških Slovencev z Avstrijsko ljudsko stranko na Koroškem, ki bi morala biti po svoji vrednostni usmeritvi marsikomu med njimi blizu. Toda že predvojni krščanski socialci, iz katerih je povojna stranka izšla, so skušali svojo šibko navzočnost v južni zvezni deželi krepiti prav na plečih slovenske manjšine. In nemara hočejo konservativci tudi zdaj ribariti v bazenu osramočenih koroških svobodnjakov. A pobuda deželnega svetnika iz njihovih vrst je bila vsaj deloma presenetljiva nenazadnje zato, ker se je pred volitvami 2013 in takoj po njih zdelo, da očiščenje koroške veje stranke po globoki vpletenosti v koroške finančne škandale pod Haiderjevo egido vključuje tudi vnovičen premislek o razmerju do manjšine. Menda ni bil zelo daleč niti dogovor o sodelovanju nekdanjega šefa slovenske Enotne liste Vladimirja Smrtnika na njeni listi za deželni zbor.
Kompromis o kompromisu
Ne vem sicer, ali bi se tokrat lahko res zgodilo, da bi omemba slovenske skupnosti na Koroškem ostala čisto zunaj novega ustavnega besedila. Deželnemu glavarju Petru Kaiserju je vsekakor uspelo doseči vsaj začasno rešitev, za katero lahko le upamo, da bo preživela do glasovanja o ustavi. Ker pa gre za kompromis o kompromisu, je omemba slovenskih Korošcev še bolj razvodenela. Domnevne prestrašence zaradi “slovenskega pasusa” naj bi pomiril zapis določila, da nemščina ni le jezik zakonodaje, marveč tudi deželni jezik, v ustavo. Da slovenščina ni omenjena kot drugi deželni jezik, slovensko govoreče sicer nujno spomni na ne tako odmaknjeno rožljanje z “enojezično Koroško”. Prav tako naj bi domnevno zaskrbljenim deželanom lažje spanje omogočilo sklicevanje na zvezno ustavo. V skladu z njo se bo v svojem krovnem besedilu tudi Koroška prepoznavala v svoji zgodovinsko pogojeni raznolikosti. In na tem mestu bodo sedaj omenjeni koroški Slovenci, saj naj bi v ustavo zapisali, da se ta raznolikost v deželi kaže v slovenski narodni skupnosti. Če je bilo prej torej v isti sapi govora o nemško in slovensko govorečih deželanih, je zdaj slovenska navzočnost v deželi izpostavljena kot nekakšna (folklorna?) posebnost. Vendar bo potrebno glede na koroške razmere in na pripravljenost nekaterih politikov, da še vedno oživljajo stare demone, tudi to rešitev šteti za uspeh, če bo nazadnje le našla pot v ustavo.
Vir: Časnik.si
