Papež: Navadili smo se živeti v družbi nezaupanja

Cerkev po svetu | 13.12.2016, 10:06 Marta Jerebič

Papež Frančišek je včeraj v vatikanski baziliki daroval sveto mašo ob godu guadalupske Marije, zavetnice ameriške celine. V pridigi je dejal, da smo se – ne da bi se zavedali – navadili na življenje v 'družbi nezaupanja'. Ponašamo se z znanstvenimi in tehnološkimi napredki, a smo postali neobčutljivi za izključene. Ob tem je omenil otroke in mlade na ulici, osamljene ostarele, nasilje nad ženskami. Vse te situacije nas lahko paralizirajo, prebudijo dvom v našo vero in predvsem v naše upanje, v naš način vodenja in pristopanja k prihodnosti, je dejal papež, a dodal, da nas Marijin praznik spominja, da ne bomo nikoli osirotelo ljudstvo, saj imamo Mater.

Papež je v pridigi opozoril na življenjske razmere, v katerih danes živijo mnogi latinskoameriški ljudje.

Obisk Boga, ki pušča zdrav nemir

»Blagor ji, ki je verovala« (Lk 1,45). S temi besedami je Elizabeta na svojem domu sprejela Marijo. Besede, ki izvirajo iz njene globine; besede, ki so odmev vsega tistega, kar je doživela ob obisku svoje sorodnice: »Ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala« (Lk 1,44-45).

Bog nas obišče v telesu žene ter s pesmijo blagoslova, slavljenja in veselja gane globine druge žene. Evangeljski prizor vsebuje ves dinamizem Božjega obiska: Ko nam Bog pride naproti, gane našo notranjost, premakne vse tisto, kar smo, vse naše življenje spremeni v slavljenje in blagoslov. »Ko nas Bog obišče, nas pusti nemirne, z zdravim nemirom tistih, ki se čutijo povabljeni, naj oznanjajo, da On živi sredi svojega ljudstva.« To vidimo tudi pri Mariji, ki je prva učenka in misijonarka, nova skrinja zaveze, ki gre in obišče Elizabeto in spremlja njeno nosečnost z Janezom. In tako je storila tudi leta 1531, ko je pohitela v Tepeyac, da bi služila in spremljala ljudstvo, ki se je rojevalo v bolečini; in tako je postala Mati vseh narodov.

Marija - žena vere in molitve

Skupaj z Elizabeto tudi mi danes pozdravljamo Marijo: »Blagor ji, ki je verovala« in še naprej veruje »da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« »Marija je tako podoba učenke, žene vere in molitve, ki zna spremljati in spodbujati našo vero in naše upanje v različnih stopnjah, ki jih moramo prehoditi.« V Mariji imamo verodostojen odsev močne vere, predvsem v tej dobi, v kateri se lomijo sladke čarovnije stvari, nasprotja pa vstopajo vsepovsod v konflikt.

Naše življenje v 'družbi nezaupanja'

Po papeževih besedah se moramo učiti od te močne in uslužne vere, ki zaznamuje Marijo, učiti se od te vere, ki vstopa v zgodovino, da bi bila sol in luč našega življenja in naše družbe. Družba, ki jo gradimo za naše otroke, je vedno bolj zaznamovana z znamenji ločitve in razkosanosti, 'zunaj igre' pušča mnoge, še posebej tiste, ki s težavo dosegajo nujen minimum za dostojno življenje. Družba, ki se rada baha s svojimi znanstvenimi in tehnološkimi napredki, a je postala slepa in neobčutljiva pred mnogimi obrazi, ki ostajajo zadaj, izključeni z zaslepljenim ponosom nekaterih. Družba, ki se končuje z ustvarjanjem kulture razočaranja, skeptičnosti in frustriranosti mnogih naših bratov. »Zdi se, da smo se – ne da bi se zavedali – navadili na življenje v 'družbi nezaupanja' z vsem tistih, kar prinaša za našo sedanjost in predvsem za našo prihodnost; nezaupanje, ki počasi ustvarja stanje ravnodušnosti in razpršenosti.«

Situacije, ki lahko paralizirajo

Papež je izpostavil, da pa se je težko ponašati z družbo blaginje, ko vidimo, kako se je ameriška celina navadila gledati na tisoče otrok in mladih na ulici, ki prosjačijo in spijo na železniških postajah, na podzemni železnici ali kjerkoli najdejo kakšen prostor. »Otroci in mladi, izkoriščani za ilegalno delo ali prisiljeni dobiti kakšen kovanec za cestnih križiščih, ko čistijo okna naših avtomobilov in čutijo, da na 'vlaku življenja' zanje ni prostora,« je poudaril. Koliko družin je še vedno zaznamovanih z bolečino, ko vidijo svoje lastne otroke kot žrtve trgovcev smrti. Kako težko je videti, kako smo normalizirali izključenost naših ostarelih in jih prisilili živeti v osamljenosti, preprosto zato, ker niso produktivni; ali videti nestalno situacijo, ki prizadene dostojanstvo naših žensk. Nekatere, že kot deklice in najstnice, podvržene mnogim oblikam nasilja znotraj hišnih zidov. Kot je dejal Frančišek, so vse to situacije, ki lahko paralizirajo, ki nam lahko prebudijo dvom v našo vero in predvsem v naše upanje, v naš način vodenja in pristopanja k prihodnosti.

Marija borka. Matere borke

Pred vsemi temi situacijami moramo reči z Elizabeto: »Blagor ji, ki je verovala.« In se učiti tiste močne in uslužne vere, ki je zaznamovala in zaznamuje našo Mater. Praznovati Marijo pomeni spominjati se je kot matere, spominjati se, da nismo nikoli in nikoli ne bomo sirote. »Kjer je mati, se bratje lahko prepirajo, a vedno bo zmagal čut enosti. Kjer je mati, ne bo manjkalo boja za bratstvo,« je izpostavil papež Frančišek in priznal, da ga je vedno ganilo, ko je pri različnih latinskoameriških narodih videl matere borke. Marija je z nami, svojimi otroki: »Žena borka pred družbo nezaupanja in slepote, pred družbo ravnodušnosti in obupanosti; Žena, ki se bori za okrepitev veselja evangelija. Bori se, da bi dala 'meso' evangeliju.«

V življenju naših narodov utripa močno upanje

Gledati Guadalupano pomeni spominjati se, da Gospodov obisk prihaja vedno po tistih, ki njegovi Besedi 'dajo meso', ki utelesijo življenje Boga v svoji lastni globini in postanejo živa znamenja njegovega usmiljenja, je nadaljeval sveti oče. Praznovati spomin na Marijo pomeni uveljaviti, da »v srcu in življenju naših narodov utripa močno upanje, kljub življenjskim pogojem, za katere se zdi, da zatemnjujejo vsako upanje«.

Reči 'da' življenju

Marija, ker je verovala, je ljubila. Ker je Gospodova služabnica, je služabnica njegovih bratov. Obhajati Marijin spomin pomeni obhajati, da smo kakor Ona tudi mi povabljeni iti ven in se podati v srečanje z drugimi z njenim pogledom, z njenim globokim usmiljenjem, z njenimi dejanji. Motriti jo pomeni čutiti močno povabilo k posnemanju njene vere. Njena navzočnost nas vodi v spravo, daje nam moč za ustvarjanje vezi z našo blagoslovljeno latinskoameriško zemljo, ko rečemo 'da' življenju in 'ne' vsaki vrsti brezbrižnosti, izključenosti, odmetavanja narodov ali oseb.

»Ne bojmo se izstopiti in druge gledati z njenim pogledom; s pogledom, ki iz nas dela brate,« je ob koncu homilije spodbudil papež Frančišek. Kakor Juan Diego vemo, da je tukaj naša Mati; vemo, da smo v njenem zavetju in pod njeno zaščito, kar je vir našega veselja; vemo, da smo v njenem objemu.

Frančišek že tretje leto daroval mašo za praznik Guadalupske Marije

Sveti oče je danes že tretjič obhajal evharistično slavje v čast Guadalupske Matere Božje. Obogateno je bilo s starodavnimi bogoslužnimi pesmimi v staroselskih jezikih. Med njimi je bila na primer hvalnica Guadalupski Devici v jeziku nahuatl, v katerem je bilo prvič opisano Marijino prikazanje svetemu Juanu Diegu, slišati pa bo tudi pesmi v jezikih quechua, mapuche in guaranì. Latinskoameriškemu zboru se je pridružil papeški zbor Cappella Sistina pod taktirko maestra Eduarda Notrice. Kot prejšnja leta, se je tudi letos pred mašo molil rožni venec v španskem jeziku za namene katoliške Cerkve po vsem svetu, še posebej pa za Cerkev v Ameriki in na Filipinih.