P. Cestnik: Odgovor Brščiču glede papeževe “krive vere”

Cerkev po svetu | 12.12.2016, 09:52 Marta Jerebič

Branko Cestnik je na svojem blogu objavil odgovor na kolumno Bernarda Brščiča iz Reporterja, v kateri ekonomist kritizira papeža Frančiška. Cestnik izpostavlja posamezne teze, s katerimi se ne strinja. Na začetku pa poudarja, da je vesel, da enkrat vidi podpisano kritiko, saj je anonimnih preveč.

Objavljamo celoten Cestnikov zapis na blogu

Bernard Brščič je v zadnjem Reporterju (5.XII.2016) objavil kolumno Kriva vera papeža Frančiška (link). Pravo veselje jo je brati. In sicer, ker je in ker je podpisana. Doslej so se slovenski kritiki papeža Frančiška najraje skrivali za anonimnimi vzdevki ali pa so govorili po ovinkih. Brščič pa je le „izpljunil krastačo“ - kot pravijo Italijani trenutku, ko končno jasno in glasno poveš, kar te je dolgo mučilo. Sinteza trpljenja nekaterih katoličanov pod pastoralom sedanjega papeža je zdaj tu, na Reporterjevi strani. Dragocenega trenutka ne gre pustiti vnemar. Odzivam se. Najprej bom navedel Brščičevo misel, nato repliko.

Brščič: Ob smrti kubanskega diktatorja Fidela Castra, ki smo se je razveselili vsi svobodoljubi, je Jorge Bergoglio ponovno upravičil svoj vzdevek papa ruber, rdeči papež. (…) se je zavezal k molitvi in priprošnji za njegovo dušo.

Ne gre za papežev filo-komunizem, gre za osnovno antropologijo in teologijo duhovništva. Duhovnik je v vseh religijah posrednik med Bogom (bogovi) in ljudmi, med „tem“ in „onim“ svetom. Tudi ko je umrl Tito, so nekateri slovenski duhovniki imeli mašo zadušnico zanj. Molitev za rajne ni opravičevanje njihovih grehov, pač pa je prošnja, da bi ti grehi ne bili ovira za njihovo zveličanje.

Brščič: S svojimi poniglavimi izjavami in ponesrečenimi gestami je sicer postal ljubljenec mainstream medijev in ikona novega svetovnega reda, a pravoverni katoliki se lahko samo držijo za glavo in molijo, da bi se ta agonija čim prej končala.

Mediji ga res imajo radi, ni pa ikona novega svetovnega reda. Zlasti ne, če imamo v mislih teorije o NWO (New World Order), ki so kakor kopirane iz scifi kanalov in jih pogosto krmi stara kača antisemitizma. Obratno: desničarski kapital je hudo zaskrbljen, ker papež ni pokleknil pred neoliberalizmom. Morda bomo nekoč videli, da so njegove težave s teološko „opozicijo“ pravzaprav težave s pobožanstvenim kapitalom, ki to opozicijo od zadaj bodri.

Brščič: … skupina kardinalov, t. i. »santgallenska mafija« (Danneels, Kasper, Martini), /je/ v nasprotju z apostolsko konstitucijo Universi Dominici gregis že leta 2005 skušala preprečiti izvolitev kardinala Ratzingerja za papeža in vsiliti Argentinca.

Na vsakem konklavu kakšna skupina poskuša „preprečiti“ izvolitev kakšnega zanjo neustreznega kandidata. To je del „špila“. Danneels je omenjeno skupino kardinalov imenoval „mafija“ z humorno noto in tudi zato, da bi poudaril, da so bili časi, ko se je kardinalska „opozicija“ morala skrivati. Da se kardinalom, ki danes oponirajo papežu Frančišku, ni treba skrivati v švicarskih alpah, je korak naprej. Zasluge za to pa ima ravno Argentinec in njegova stava na parresio, odprti govor.

Brščič: Ugotovil je, da tržno gospodarstvo ubija, povzroča neenakost, revščino, onesnaženje, vojne in menda botruje islamskemu terorizmu. Ob prebiranju sem se spraševal, ali dokumenta prihajata iz Vatikana ali morda iz Havane ali Caracasa. Obupen intelektualen padec v primerjavi z Benediktom XVI..

V odnosu do tržnega gospodarstva se papež Frančišek ne obnaša kot ekonomist ali politolog, ki bi analiziral in postavljal teorije. Je duhovni voditelj in njegova drža je v tem primeru res še najbolj podobna drži jeznega preroka. To ga seveda približuje levičarski kritiki dominantnega sistema. Če je v kakšnem pogledu in dikciji podoben levičarjem in če na simpoziju v Vatikanu gosti Bernija Sandersa (link), še ne krši dogme. Širi pa prostor dialoga. Težko je reči, kakšno makro-ekonomsko recepturo ponuja papež. Gotovo je dvoje: 1. butastega ateističnega socializma nam ne bo predpisal; 2. bolj, kot smo od papežev vajeni doslej, bo kritičen do kapitalizma; odločen, da dregne vse tja do perverznih para-religioznih korenin kapitala, ki storijo, da se denar spremi v božanstvo.

Brščič: Zame najbolj oduren dogodek je bil na letošnji veliki četrtek, ko je negroidnemu muslimanu umil noge. Umivanje nog muslimanskim klavcem in posiljevalcem je simptom izrojenosti patološkega altruizma in vatikanskega islamoljubja.

Zame je najbolj oduren rasizem. Če rasizem poskušamo opravičevati s Svetim pismom in Cerkev spremeniti v agenturo za boj proti „negroidnim“ elementom, je tak rasizem oduren na kvadrat. Pred desetletji se je zgodilo, da je neki ameriški škof izobčil nekaj katoličanov, ker se niso hoteli odreči članstvu in ideologiji KKK. S strani škofa edino pravilno!

Brščič: A tokratni Frančiškov aggiornamento ni nikakršna posodobitev, ampak implicitna apostaza temeljev katoliškega moralnega nauka. Pod krinko usmiljenja želi osebam, ki živijo v smrtnem grehu (ločenci, konkubinatorji, sodomiti, ipd.) omogočiti prejemanje svetega obhajila.

Urad za laike pri Nadškofiji Ljubljana je prevedel natančen in premišljen odziv na dubia štirih kardinalov. Avtor odziva je filozof in politik Rocco Buttiglione, ki ga ne gre sumiti progresistične ihte. Nikjer ni nagiba k dovoljenju, da bi neskesani smrtni grešnik lahko prejel sv. obhajilo. Nikjer. Papež Frančišek ni apostat in heretik. Amen. Prilagam link.

Brščič: Katoliška cerkev danes po mojem ne potrebuje shizme in nove reformacije, ampak protireformacijo, dekonstrukcijo izročila drugega vatikanskega koncila in vrnitev k tridentinski zapuščini.

Katoliška cerkev ni sekta pravičnih in čistih. Povratek v Bastiljo ne pride v poštev... Ker je CERKEV, se pravi planetarna Kristusova nevesta in izvedena ustvarjalka prihodnosti človeštva. Tradicija je sveta. Vendar zaljubljenost vanjo lahko potegne v močvirje. Tradicija je sveta in je trampolin, odskočna deska. Temu dokaz je ravno 2. vatikanski koncil. Če ne bi bilo vnetega odkrivanja zaspane tradicije v polju liturgike, patristike in svetopisemskih ved, ne bi bilo reforme.

Brščič: A upati je, da bo vedno glasnejša opozicija v katoliškem občestvu zaustavila Frančiškovo samovoljo. Čas pa bo opravil svoje, in Frančišek se utegne kmalu pridružiti svojemu prijatelju Fidelu.

Na ta citat sem s kančkom zlobe odgovoril že na Twitterju. Prepišem od tam: „Ne bo šlo tako hitro. Papež živi v hostlu, ne v Apostolski palači. Čaje pa si kuha sam.“