Mozetič za Radio Ognjišče: nikoli ne reci nikoli
Slovenija | 01.12.2016, 10:21 Tanja Dominko
Mag. Miroslav Mozetič, ki je konec oktobra končal svoj devetletni mandat ustavnega sodnika in je zadnja tri leta sodišču tudi predsedoval, je v oddaji Pogovor o dejal, da je bila njegova poslanska izkušnja pri delu prej prednost kot ovira. Spregovoril tudi o delu ustavnega sodišča kot takega, o številnih kandidatih za prosta štiri mesta sodnikov, o politični razdeljenosti družbe, o željah Sloveniji v prihodnje, pa tudi o svoji krščanski drži.
Mozetič je del svoje kariere preživel kot poslanec SKD, del tudi na pravosodnem ministrstvu, nato pa se je odločil za kandidaturo za ustavnega sodnika. „Mislim, da so za ustavnega sodnika različne izkušnje koristne, tudi izkušnje v zakonodajni veji oblasti in izvršni veji oblasti. Čim več različnih izkušenj bi morali imeti. Jaz sem imel to znanje o tem, kako zakonodajni postopek poteka, kako razmišljajo poslanci o določenih stvareh, kako se odzivajo na odločitve ustavnega sodišča, in tako sem lažje razumel odzivanje takrat, ko sem bil sam na ustavnem sodišču.“ Leta 2007 je edini od štirih kandidatov dobil zadostno podporo v parlamentu, svojega dela kot sodnika se spominja tudi po nekaterih težjih primerih, ki so v javnosti odmevale kot ideološke oziroma naklonjene desnici. „Večkrat je završalo. Ponavadi v primerih, ki jih je levica ocenila, da so v dobro desnici. Takrat je vedno završalo. Tudi očitki so bili, da je ustavno sodišče nagnjeno v desno, da je ideološko usmerjeno, konzervativno, celo katoliško. Nikoli pa nismo slišali argumentov. Recimo primer vrnitve mandata (Janezu Janši, op.p.). To je bila odločba, ki je bila korektno obrazložena. Patria. Titova cesta. Pa je bila soglasno odločena. Tudi financiranje obveznega programa zasebnih osnovnih šol. Referendum o družinskem zakoniku. Za vse te primere smo slišali očitke, da je ustavno sodišče desno, konzervativno, ne da bi argumentirali, v čem je odločba slaba, morda napačna. Vedno so bili očitki posplošeni. To je politikantsko gledanje.“
Odločbe ustavnega sodišča se včasih ne izpolnijo, čeprav so zavezujoče za državni zbor. Zadnji primer je odločba o financiranju zasebnega šolstva. Tukaj politika išče različne poti, kako jo zaobiti. Tudi Mozetiča čudi, kako teče debata v parlamentu. „Poslanci se odzivajo glede na to, kateri opciji pripadajo. Pri financiranju zasebnega šolstva izjave niti niso šle v to smer, da gre za zasebno šolstvo, ampak bolj za to, da je katoliško, da je ustanovitelj nadškofija. Če bi bil ustanovitelj kdo drug, verjetno ne bi bil tak problem. Gre verjetno za ostanke starih stališč, ki pa so še zelo živa, predvsem odnos do vere. To je izločanje, izrivanje krščanstva iz družbene sfere. Mi sicer imamo v ustavi zapisano ločitev, ampak ogromno ljudi to pojmuje kot izločanje. Cerkev pa ni neka institucija, ki živi brez ljudi. Financirajo se nenazadnje naši otroci, otroci naših davkoplačevalcev. Takšna je na žalost ta slovenska stvarnost.“ Poskuse, da bi se raje spremenilo ustavo, oceni kot izigravanje ustavnega sodišča, saj bi se mu s tem zvezalo roke. Tudi razpravljanje o tem, kaj pravzaprav je obvezen program, tudi kaže na to, da se skuša odločbo zaobiti. „Šola je obvezna za vse, program je določen in je javni, ta program mora biti 100 financiran za vse, odločba je jasna.“ Predloge, ko skuša politika določiti, kje se lahko zgradi zasebna osnovna šola, oceni celo kot protiustavne.
Miroslav Mozetič v nadaljevanju spregovori tudi o svoji krščanski drži, kako ta vpliva na njegovo delo, pa tudi odgovori na vprašanje, ali bi se bil pripravljen vrniti v politiko. „Nikoli ne reci nikoli!“ Tak je bil njegov odgovor, ampak iz pojasnila razberem, da mu ne diši. Prisluhnite oddaji v celoti.
