Naivno na starost ne deluje. Na starost prihaja na dan resnica življenja.
Slovenija Nataša Ličen
V oddajah »Za sožitje« govorimo o kakovostnem staranju. Na sporedu so vsak četrti torek v mesecu, ko v studio povabimo antropologa in teologa dr. Jožeta Ramovša. V junijski oddaji smo se pogovarjali, kaj odnesemo v starost iz mladosti in srednjih let. Veliko je dobrih spominov, lepih izkušenj, kakovostnih odnosov z bližnjimi in vse to je kot gradbeni material, iz katerega gradimo stavbo svoje osebnosti.
Kakršni v mladosti, takšni na starost
Dr. Jože Ramovš: »Človeška izkušnja je takšna, da v starosti običajno nadaljujemo s takšnim načinom življenja, kot smo ga imeli prej. Ljudje, ki so težavni in sitni, so na starost še bolj. Tisti, ki so bili vse življenje prijetni, so običajno takšni tudi v starosti. To je splošna izkušnja, ni pa zakon. So tudi izjeme. Vsak pozna kakšnega, ki je bil prej precej težaven in je hodil po potih, ki niso bile dobre in prijetne, na starost, ko ovdovijo ali kaj podobnega, pa se izbrusijo in so potem žlahtni kot staro vino ali kot najbolje izbrušeni biseri.«
V starost nesemo nekaj zdravja in moči, lepe odnose, spomine in izkušnje
»Svoje preostalo zdravje odnašam v starost, da z njim živim, ga varujem in krepim. Nekaj moči ostaja vsakemu do konca. Lepi odnosi v starosti so obresti, ki jih človek prejema od tega, da se je v mladosti in srednjih letih zavestno učil lepega sožitja. Spomini so dragocenost, ki jo nosimo vedno s seboj. Tudi ponoči, če človek ne more spati, mu lepi spomini svetijo ob ugasnjeni luči. Najboljša delavnica za obdelovanje družinskih izkušenj so zakonske skupine, za starajoče in vse druge pa medgeneracijske skupine, kjer si pripovedujemo svoje življenjske izkušnje.«
Ostaneta nam dve možnosti
»Vsak od nas ima dobre in slabe izkušnje. Ena možnost je, da odpremo oči in se realno ozremo v življenje ter spoznamo, da odzivi okolice niso takšni, kot mislimo. Spoznamo, da nismo mali bogovi, še zase ne. Tako začnemo s spravo, s spreobračanjem v dobrem pomenu besede, pri majhnih stvareh. Druga možnost pa je, da se svojih iluzij držimo, kot pijanec plota, vse do konca. Upam, da vsak človek uvidi svojo resnico še pred zadnjim dihom. Nekateri spoznajo tik pred smrtjo, in to je treba spoštovati.«
Sprejmimo svojo vlogo
»Milijarda starajočih ljudi, v starosti po šestdesetem letu, po vsem svetu beži od svojih let, noče biti stara. Sprejeti moram svojo vlogo, da sem moški, da sem mož svoje žene, da sem oče svojih otrok, da se staram, da imam svoja leta, vse te vloge moram sprejeti. Saj z drugimi komuniciram iz svojih vlog navzven. Če kakšna stvar na starost ne peša, je to duhovna razsežnost. Verovanje, upanje, a ne naivno upanje, da bo vse dobro in da bom ozdravel, ampak upanje, da je Bog močnejši od mojega zdravja, da je vse v Njegovih rokah. Zori zrelo upanje. Ostajajmo pri dobrih izkušnjah in spominih, predajajmo jih naprej, saj nas to plemeni in žlahtni tudi okolico.«
