3. radijskih počitnic: Počitniška nedelja z akademijo Sloveniji v pozdrav

| 26.06.2016, 23:10

Počitniške dneve na Siciliji preživljamo v hotelskem naselju Cita Del Mare, ki je približno šest kilometrov oddaljen od kraja Terrasini. Sprejme lahko več tisoč gostov, saj je največji počitniški objekt na Siciliji. Zgrajen je na pobočju nad obalo.

Morje je dostopno po stopnicah ali tobogan-bazenih, peščena plaža pa je oddaljena približno dvajset minut. Hotelsko naselje na jugozahodni strani obdaja morje zaliva Castellamare, v ozadju na vzhodni strani pa se dviga greben dokaj visokega hribovja. Hotelsko naselje je obdano s sredozemskim zelenjem in je v bližini naravnega parka rta Rama. Naš hotel nima kapele ali cerkvice, zato imamo počitniško mašo v dvorani Paladini, kjer se odvijao tudi drugi večerni dogodki. Dopoldanskemu mašnemu slavju 13. navadne nedelje med letom zvečer sledi domovinska proslava, saj prejšnji dan - 25. junija - na trajektu ni bilo primernega prostora.

V zgodovinskem spominu slovenskega naroda je Karantanija zapisana kot prva samostojna državna skupnost naših prednikov, ki se je oblikovala konec sedmega stoletja po Kristusu. Lahko bi rekli, da je bila to prva slovenska država, ki je že na začetku znana tudi kot “provincia Sclaborum” - slovenska dežela. Čeprav je »država med gorami«, kot jo je poimenoval cistercijan Metod Turnšek v svoji drami, ki osvetljuje rojstvo prve »slovenske države«, časovno precej oddaljena, je postavljala temelje današnji Sloveniji. Kratek sprehod od Karantanije do današnje Slovenije nam pokaže, da so še drugi pomembni dogodki in obdobja, ki so oblikovala podobo naše domovine, od začetkov krščanstva med Slovenci, prek jezikovne samostojnosti, ki smo jo dosegli s Trubarjem in Dalmatinom, do Zedinjene Slovenije in taborskega gibanja … Vse to bo odmevalo v akademiji Sloveniji v pozdrav.

Mozetič počitnikarjem: Mi vsi, tudi kristjani smo odgovorni za našo državo

Prvi dan v hotelskem kompleksu „Citta del Mare“ v Terrasiniju je minil v čisto počitniškem vzdušju. Potem, ko smo se zjutraj še spoznavali s prostorom, ki ga bogatijo številna drevesa in cvetoči grmički nas je v dopoldnevu povezala sveta maša. Besedi „Oprosti“ in „Hvala“ sta bili v ospredju. Kolikokrat ju uporabimo? Besedo hvala gotovo večkrat, a beseda oprosti gre pogosto težko iz jezika. Potrebno jo je uporabiti za mir v srcu, predvsem pa pri gradnji medsebojnih odnosov, je bilo slišati med sveto mašo, ki nas je povezala ob začetku Gospodovega dne.

Dan se je nadaljeval tako, da so nekateri s hotelskim „vlakcem“ odšli na plažo, spet drugi so se prepuščali užitkom v bazenih, ni pa bilo malo tistih, ki so dan preživeli ob hotelski plaži in toboganih, ki te zapeljejo v morje.

Če je bil sobotni dopoldan s sveto mašo in nagovorom nadškofa Alojza Urana na ladji v znamenju praznovanja 25-letnice slovenske samostojnosti, pa smo v nedeljskem večeru temu praznovanju dodali še kulturno-izobraževalno noto. Tone je spisal bogato besedilo slovenskega naroda, od Karantanije naprej, Jure, Urša in Marjan pa so večeru z izbranimi pesmimi dali piko na i. A pravega praznovanja ni brez slavnostnega nagovora. Tega smo z veseljem zaupali Miroslavu Mozetiču, predsedniku Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki že drugič s soprogo preživlja počitnice s poslušalci in poslušalkami Radia Ognjišče. S pesnikom se je vprašal, ali smo po 25-ih letih še veseli in srečni in je naš jezik še pesem ter je naša pesem vriskanje. „Bolj kot pesem se sliši godrnjanje, bolj kor vriskanje se slišijo tožbe hlapca Jerneja. Res je šlo marsikaj narobe. Res je, da smo bolj malo tistega, kar smo zapisali v temeljno ustavno listino in ustavo, uresničili. Res je, da smo takrat sanjali drugačno državo. Ne sanjali! Na plebiscitu smo se odločili in tudi v ustavo zapisali: Ustanovili bomo demokratično, pravno in socialno državo, v kateri bo vladalo pravo, ki bo temeljilo na človekovem dostojanstvu in iz njega izvirajočih človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Ali smo te napovedi, te obveznosti, ki smo jih sprejeli, tudi uresničili? Nočem dajati odgovora, kajti ni in ne more biti enostaven. To naj bo neke vrste razmišljanje,“ je dejal Mozetič in dodal, da se ne želi s tem izmikati odgovornosti.

„Temeljno vprašanje nam vsem je, ali smo te vrednote posvojili, sprejeli za svoje, jih ponotranjili? Ali so ostale le mrtve črke na papirju? Tako spraševanje nam kristjanom ne bi smelo biti tuje. Zato gotovo drži misel Boruta Ošlaja: „Slovenski javni prostor bolj kot kadarkoli prej potrebuje odkritost, resnicoljubnost, samokritičnost, predvsem pa nalezljivo iskrenost in neomajno odločnost.“ Znotraj vedno znova omenjene razklanosti imamo opravka z odsotnostjo elementarne poštenosti, pravičnosti, strpnosti, dialoškosti in odgovornosti, a tudi z odsotnostjo prepotrebne vizije, kaj in kako naprej. Brez soglasja o nujnosti sprejetja temeljnih skupnih vrednot in njihovega spoštovanja, ne moremo pričakovati, da se bo v naši družbi kaj spremenilo. K temu smo poklicani mi vsi. Ne moremo s prstom kazati na druge, ne moremo valiti krivde na druge, mi vsi, tudi kristjani smo odgovorni za našo državo,“ je v nagovoru dejal Mozetič.

Večer smo sklenili z molitvijo za domovino, ki jo je vodil nadškof Uran.