Trajekt
2. dan radijskih počitnic: Dan državnosti na trajektu v Tirenskem morju
| 25.06.2016, 23:10
Na večer 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel in razglasil temeljno ustavno listino o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije. S tem smo dobili prvič v zgodovini svojo državo - rojena je bila država Slovenija. Tudi počitnikarji danes praznujemo njen 25. rojstni dan in daleč od doma pričujemo zanjo, za naš narod s slovensko pesmijo, zastavo in ponosom.
Vrh praznovanja je maša za domovino in državo v ladijski restavraciji, s prošnjo da bi znali ceniti in ohraniti, kar imamo. Na trajekt smo se vkrcali v pristaniškem mestu Livorno, ki je s svojim pristaniščem pomembno turistično in gospodarsko središče Italije. Obiskovalci se radi ustavijo v svetišču Montenero, ki je posvečeno Naši usmiljeni Gospe, zavetnici Toskane. Naš cilj je Palermo, prestolnica in glavno pristanišče Sicilije, do katerega je 657 km zračne razdalje. Vmes pa Tirensko morje, ki leži med Korziko, Sardinijo, Sicilijo, Kalabrijo, Kampanijo, Lacijem in Toskano. Od Ligurijskega morja ga loči navidezna črta med otokom Elbo in kopnim. Pod njim se stikata azijska in evrospka plošča, zato imamo na tem območju več delojočih vulkanov. Pristanišča ob obali tirenskega morja so v glavnem namenjena trgovskemu blagu in potnikom, saj morje ni najbolj ugodno za ribolov. Morje je dobilo ime po Tirencih (grško ime za Etruščane), ki so živeli v teh krajih. Naš prostor je omejen na 219 m dolg in 31 m širok potniško-tovorni trajekt, s katerim upravlja ladijska družba Grimaldi. Po sedemnajstih urah vožnje po morju spet kopno in nekaj deset kilometrov poti do kraja Terrasini, kjer je naš počitniški hotel.
Kako smo praznovali dan državnosti?
Na trajekt smo se vkrcali po celodnevni vožnji iz Slovenije do zahodne obale Italije. Vmes smo se bežno dotaknili nekaterih biserov Toskane. Verjetno nam bo v spominu najdlje ostala Pisa s svojo mogočno katedralo, v kateri smo imeli mašo. Mogočna krstilnica na travniku pred njo in znameniti poševni stolp. Vsem trem stavbam je pozno popoldansko sonce dodalo nekaj beline, da so se kot snežne kepe lesketale na zeleni površini prostranega travnika. V pristaniško mesto Livorno smo prispeli v večernem mraku in preden smo vstopili v trajekt, je bil že pozen večer. Od od obale smo odrinili šele sredi noči in ko smo se zbudili v nov dan – dan državnosti – smo bili sredi prostranega morja.
Na trajektu smo imeli od skupnih dogodkov predvideno le mašo. Restavracija, v kateri naj bi se zbrali, je dobrih deset minut pred napovedano uro še služila svojemu namenu. Zato smo se zbrali na hodnikih in stopniščih naokrog. Radijci in vodniki smo gostom na prsi »pripenjali« nalepke – srca v barvah slovenske zastave. Ta je ob določenem času zaplapolala tudi ob oltarni mizi, h kateri sta pristopila duhovnika z nadškofom Alojzem Uranom, da bi darovali sveto mašo za Slovenijo ob njenem rojstnem dnevu. Začeli smo s himno in nadaljevali z vstopno pesmijo.
Nadškof Alojz Uran je v nagovoru po evangeliju zbrane v restavraciji velikega trajekta spomnil na simboliko ladje, ki pluje po morju. Je lahko prispodoba našega življenja, pa tudi našega naroda in države. Naša pot proti Palermu je bila dokaj mirna; valov skoraj nismo občutili, tudi motorji so bili skoraj neslišni … Tako je lahko tudi v življenju človeka, naroda. Na ladji smo včasih dokaj ranljivi in marsikaj je odvisno od izkušenosti kapitana. Zato je na mestu hvaležnost za naše voditelje, tako politične kot gospodarske. Nadškof je spomnil, da smo z osamosvojitvijo postali tudi del širše povezave, del Evrope. Tako kot pri vsaki stvari, v vsakem času naletimo na dobre in tudi na slabe strani. Napredek nam je v veliko pomoč, skoraj vse, kar si želimo, lahko tudi dosežemo. Po drugi strani je svet neizmerno ranljiv. Doživljamo krivice, sovraštvo, kriminal, terorizem … Negativne informacije polnijo naše medije. Dobo, v kateri smo, lahko imenujemo doba tesnobe, doba strahu. Sveti Janez Pavel II. se je tega še kako zavedal. Zato je ob nastopu papeške službe dejal: Ne bojte se! Ko je prišel v Stožice, je rekel zbranim vernikom: Bodite ponosni na svoje korenine. Po njegovih besedah mora vsaka generacija na novo utrditi svojo vero, zato je dodal: Danes ste na vrsti vi! Ne bojte se Kristusa, ne bojte se Cerkve! Povabil jih je: Prestopite prag upanja! Vaše upanje je Kristus. Nadškof je spomnil na velikane slovenstva, ki so vsak na svoj način prispevali k narodovi omiki. Tudi danes lahko naredimo marsikaj, a le če imamo pred seboj vrednote. Ne bi smeli pozabljati, da je največja vrednota človek.
Tudi mašne prošnje so bile uglašene na narod, domovino in našo mlado državo; na različne stanove njenih prebivalcev ter njenih sester in bratov, ki so že v večnosti. Mašo smo sklenili z zahvalno pesmijo, čeprav je šef kuhinje očitno pokazal, da hoče restavracijo nazaj. Tako kot vkrcavanje na trajekt je bilo tudi izkrcavanje dolgotrajno in spet je bila slovenska pesem tista, ki je krajšala čas. Končno smo bili na avtobusih in na poti do hotela. Še večerja in hitro smo se zgubili v objemu postelje.
