Papež: Božje usmiljenje do nas je vezano na naše usmiljenje do bližnjega.

Cerkev po svetu | 18.05.2016, 10:36 Marta Jerebič

Papež Frančišek je pri današnji splošni avdienci spregovoril o revščini in usmiljenju, kar je navezal na priliko o bogatašu in ubogem Lazarju. Slednji predstavlja tihi krik revnih vseh časov in protislovje sveta, v katerem so ogromno bogastvo in viri v rokah peščice ljudi.

Biti brezbrižen do revnega pomeni prezirati Boga, je dejal papež in izpostavil, kako bogataš v priliki nima imena, medtem ko je revež poimenovan petkrat, Lazar pa pomeni Bog pomaga. Lazar, ki leži pred bogataševimi vrati, je poziv bogatašu, naj se spomni Boga, vendar bogataš tega poziva ne sprejme. Zato bo obsojen ne zaradi svojega bogastva, ampak ker ni imel sočutja do Lazarja in mu pomagal.

V drugem delu prilike Lazarja najdemo v nebesih, bogataša v peklu. Bogataš prepozna Lazarja in ga prosi za pomoč, medtem ko se je za čas življenja pretvarjal, da ga ne vidi. »Kolikokrat se številni ljudje pretvarjajo, da ne vidijo revnih. Zanje ne obstajajo.«

Vendar sedaj, ko sta oba mrtva, stvar ni več popravljiva. Papež pojasnjuje: »Božje usmiljenje do nas je vezano na naše usmiljenje do bližnjega. Ko tega ni, tudi Božje usmiljenje ne najde prostora v našem zaprtem srcu, sploh ne more vstopiti. Če ne odprem vrata svojega srca revnemu, ta vrata ostanejo zaprta, tudi za Boga. In to je grozno.«

Prilika se nadaljuje s prošnjo bogataša, da bi se Lazar vrnil v življenje in pred peklom posvaril njegove brate. Vendar Abraham odgovori, da imajo Mojzesa in preroke. Njih naj poslušajo. »Da bi se spreobrnili, nam ni treba čakati na čudeže, ampak moramo odpreti srce Božji besedi, ki nas kliče, da ljubimo Boga in bližnjega. Božja beseda lahko oživi otopelo srce in ga ozdravi slepote.« Noben glasnik in nobeno sporočilo ne more nadomestiti ubogih, ki jih srečamo na naši poti, saj nam v njih prihaja naproti sam Jezus, je še dejal papež.