Letošnji radijski misijon je bil delo Božje previdnosti

Cerkev na Slovenskem | 10.04.2016, 18:21 Nataša Ličen

Enajsti radijski misijon je bil v več pogledih presežen. V prvi vrsti gotovo zaradi osrednjih nagovorov papeškega pridigarja p. Raniera Cantalamesse. Človeka, ki s svojimi razmišljanji pretresa misel in duha v samem osrčju vesoljne Cerkve. Kako je sploh prišlo do uresničitve nagovorov tega moža v radijskem programu »majhne« a v veri velike Slovenije? To se je zgodilo, lahko rečemo, po Božji previdnosti, kot nam je zatrdil namestnik vrhovnega predstojnika bratov kapucinov, generalni vikar br. Štefan Kožuh. Pojasnil je ozadje. 

Glas je bil močan. To je bil Božji glas, v to sem trdno prepričan!

Zgodilo se je tako. Med sproščenim prijateljskim pogovorom, ki se je odvijal pred več kot letom dni v Rimu, med br. Štefanom Kožuhom in p. Ranierom Cantalamessom, je br. Štefana prešinila ideja, kaj ko bi p. Raniero vodil radijski misijon in nagovoril Slovenke in Slovence? To je bil hipen glas, je razlagal br. Štefan, tako jasen in presenetljiv. Misel je br. Štefan izrekel na glas, brez da bi se kaj dosti ustavljal ob njej in že vnaprej morda iskal nemogoče. Pomisleki so seveda bili, toda glas, ki ga je zaslišal v sebi br. Štefan, je prevladal nad njimi. P. Raniero je v prvem odzivu najprej vprašal, kaj sploh je radijski misijon. Ko mu je br. Štefan na kratko predstavil osnovno vodilo misijona in povedal, kakšne sadove daje, se je v njem vzbudilo zaupanje, saj je p. Raniero človek, ki čuti poklicanost oznanjevanja, kjer le more. Začutil je priložnost medijske širine in velike prižnice, na katero rad stopi in oznanja. Vendar je najprej v previdnosti dejal, da ne ve, če bi lahko sprejel to odgovornost, zaradi številnih že vnaprej dogovorjenih obveznosti. Odložila sta misel in pustila času čas. Po nekaj dneh pa je p. Raniero sprejel vabilo, dodatno veliko nalogo tedenskega evangeljskega nagovora za radijski misijon na Radiu Ognjišče.

Misel ni bila vnaprej pripravljena s človeškim tehtanjem

P. Raniero Cantalamessa je človek velikega duha, izredno tenkočuten prisluškovalec Svetemu Duhu. Papeški pridigar je rekordnih šestintrideset let, dvakrat na leto v postu in adventu. To je absolutni rekord. Je človek, ki se, kolikor mu dopušča njegovo služenje, umika v samoto. Ta razpoložljivi čas dejansko preživi veliko v molitvi in v samoti, takrat živi v tako imenovanem »samotišču«, v tihoti in molitvi, kjer se mu odpre notranje uho v prisluškovanju Božjega duha. »Saj drugače je nemogoče, če si stalno v hrupu tega sveta, da bi slišal ta prefinjeni in nevsiljivi glas Duha«, dodaja br. Štefan. Molk je lahko izredno rodoviten in ustvarjalen. P. Raniero veliko potuje po svetu, kamor ga povabijo, je tudi ekumenski romar. Kot katoliški pridigar je bil na primer lansko jesen povabljen na začetek sinode anglikanske Cerkve v Angliji, kjer je kot katoliški duhovnik in redovnik pridigal o Božji besedi tudi pred angleško kraljico, ki vodi anglikansko Cerkev. Kakšne spremembe se dogajajo prav zaradi njegove odprtosti Duhu, ki vedno išče tisto, kar nam je skupno. V poznavanju tovrstnih ozadij se zavemo izjemnega daru za vse slovenske katoličane, da smo ga lahko poslušali v nagovorih, ki so prihajali iz globin njegove verske izkušnje in seveda izjemno širokega znanja, prav o oznanilu Božjega usmiljenja.

Naključje, ki ni naključje, je tudi izbor osrednje misijonske vsebine

Br. Štefan Kožuh se spominja tudi ozadja izbora osrednje misli radijskega misijona. Pripoveduje: »Ko sva snovala in iskala temo misijona, se je v tistem obdobju zgodila napoved papeža o Svetem Letu, o jubilejnem letu Božjega usmiljenja. In v skladu z dihanjem celotne Cerkve se je izrisala logična tema misijona. Ko je sprejel izziv o pripravi radijskega misijona je obenem začel pisati tudi knjigo o usmiljenju, izšla je, z naslovom »Obličje usmiljenja«, lansko jesen v več jezikih, praktično istočasno. Takrat je rekel, naj se prevede tudi v slovenski jezik in, to je bila njegova želja, naj izide prav v času radijskega misijona. Zgodilo se je tako, spet lahko mirno rečemo, po Božji previdnosti.«

Radijski misijon je, sicer v ožjem prikazu a vendarle, identičen knjigi p. Raniera Cantalamesse »Obličje usmiljenja«

Br. Štefan Kožuh: »Vsebina radijskega misijona je dejansko zelo strnjen povzetek knjige. Kdor želi poglobiti to, kar je slišal v šestih govorih in kar vedno znova lahko poslušamo v radijskem arhivu, naj vzame v roke omenjeno knjigo. V širini in v poglobljeni vsebini, ter seveda v svojem ritmu, lahko prebira vsebino in se poglablja v Božje usmiljenje. Vsebina knjige je dejansko identična temu, kar smo slišali v misijonu, vendar v vsebini veliko širša in temeljitejše obdelana. Čas šestih ur je absolutno premalo za to, kar vsebuje celotna knjiga. Knjigo zelo priporočam. V Nemčiji je bila pred nekaj meseci razglašena za knjigo meseca z versko vsebino. V Ameriki se je, kot mi je pripovedoval sam p. Raniero, zgodilo naslednje. Gospa kupi knjigo, jo prebere, in je navdušena nad njo, nese jo župniku in mu jo zelo priporoča. Pravi, to morate prebrati. Župnik jo prebere in se odloči, kupi tristo knjig za vsako družino v svoji župniji kot velikonočno darilo. Je to dovolj veliko priporočilo, da jo vzamete v roke in jo preberete še sami?«

Velik izziv je bilo za br. Štefana tudi prevajanje

Br. Štefan: »Od vsega začetka nastajanja letošnjega radijskega misijona spremljam delo p. Raniera Cantalamesse. Imel sem veliko milost, da sem bil lahko vmes večkrat z njim v kontaktu, v pogovoru. Spremljal sem ga dejansko od vsega začetka nastajanja tega misijona. Že ko mi je izročil besedilo, ki ga je zelo temeljito pripravil, in mi je takrat dejal, poglej ga in povej, kaj meniš o njem, sem bil navdušen. Potem je skupaj z glavnim urednikom Francijem Trstenjakom tehnik Matej Kržišnik prišel v Rim in posnel p. Raniera, ki je svoja pripravljena sporočila posnel in torej spontano govoril v mikrofon. Bil sem ves čas priča snemanju. Bil sem prvi poslušalec misijona, tega oznanila o usmiljenje, kar je velika dragocenost. To ni bil več papir, ampak živa, izgovorjena beseda. Gledal sem ga med pripovedovanjem, njegove močne geste in nekdo je pripomnil, škoda, ker ga nismo posneli tudi na video. Večkrat sem ob poslušanju, med snemanjem, molil k Svetemu Duhu, naj bo z njim, naj bo v njem, naj po njem spregovori vsem nam. Če se vrnem k prevodu, datoteke sem presnel na svoj računalnik, ki me spremlja na vseh poteh sveta. In kjerkoli sem imel priložnost, kjer koli sem imel nekaj malega časa, sem se lotil prevoda. To je bilo le šest ur govorjenega besedila in to prevesti v slovensko besedo ni bilo lahek zalogaj. Večkrat sem se pogovarjal s p. Ranierom, ki mi je rekel, bodi svoboden, ne bodi suženj, spodbujal me je, naj prevedem in povem, kot čutim. Seveda sem bil zelo pazljiv, da sem ohranil ravnotežje med izvirnikom in poslovenjeno verzijo, kot se je dajo. Besedilo je bilo potem tudi jezikovno pregledano. Prevodi so nastajali tako v Indiji, na različnih letališčih, kamor sem pač moral odpotovati, v Bratislavi in vse skupaj je bila zanimiva režija od zgoraj. Časa namreč ni bilo na pretek. Za snemanje prevoda sem imel tako rekoč le nekaj dni, med božičem in novim letom. Delo sem opravljal z velikim veseljem in z veliko zavestjo, da je to tisto malo, kar lahko dam in prispevam naši domovini, našemu človeku, glede na to, da živim v tujini. To je bilo res veliko in otipljivo delo Svetega Duha, ki je harmoniziral vse detajle, vse te naše darove, od prvega, ki je bil p. Raniero, preko mene, do tehnika in vse do poslušalcev, ki so spremljali in sprejemali to oznanilo. V tednu radijskega misijona smo molili, verjamem, da je veliko molil za poslušalce tudi p. Raniero, in klical Duha na tiste, ki so poslušali Radijski misijon.«