Povzetek apostolske spodbude papeža Frančiška Amoris Laetitia, o ljubezni v družini

Cerkev po svetu | 08.04.2016, 14:34 Marta Jerebič

Amoris laetitia, o ljubezni v družini (Povzetek Tiskovnega urada Svetega sedeža za novinarje, prevod Radio Vatikan)

»Amoris laetitia« (AL – »Radost ljubezni), posinodalna apostolska spodbuda o ljubezni v družini, ne nosi po naključju datuma, 19. marec, praznik sv. Jožefa. Vsebuje sadove obeh sinod o družini, ki jih je sklical papež Frančišek leta 2014 in 2015. Spodbuda v obilju navaja zaključni poročili, kakor tudi dokumente in nauk njegovih predhodnikov ter številne kateheze o družini, ki jih je imel sam papež Frančišek in papež Janez Pavel II. Vendar pa, kot je to storil tudi že v drugih magisterialnih dokumentih, papež uporablja prispevke drugih škofovskih konferenc (Kenije, Avstralije, Argentine…) ali pa navedke pomembnih osebnosti, kot je Martin Luther King ali Erich Fromm. V spodbudi je tudi navedek iz filma 'Babetino kosilo', ki ga papež omenja z namenom, da bi pojasnil pojem zastonjskosti.

Premisa

Apostolska spodbuda preseneča s svojo obsežnostjo kakor tudi, kako je oblikovana. Razdeljena je v devet poglavij s preko tristo odstavki. Začne se s sedmimi uvodnimi odstavki, ki jasno izrazijo zavedanje, da je tematika zelo zapletena ter da potrebuje poglobitev. Nadalje je poudarjeno, da so prispevki sinodalnih očetov sestavili dragocen 'polieder' (AL 4), ki mora biti kot takšen ohranjen. V tem smislu papež piše, da ni potreben »magisterialni poseg za razrešitev vseh razprav o nauku, morali in pastorali«. Za nekatera vprašanja lahko »poiščejo v vsaki državi ali geografskem področju bolj inkulturirane odgovore, pozorne na izročilo ali krajevne izzive. Saj so si »kulture med sabo zelo različne in zato je potrebno vsako splošno počelo inkulturirati, da bi bilo res upoštevano in udejanjeno« (AL 3). To počelo inkulturacije je tako zelo pomembno, da celo način, kako zastaviti in razumeti probleme, razen natančno določenih vprašanj cerkvenega učiteljstva, ne more biti 'globaliziran'.

Prvo poglavje: V luči Besede

Potem ko je papež postavil ta osnovna počela, začenja oblikovati svoje razmišljanje prvega poglavja na osnovi Svetega pisma z meditacijo Ps 128, ki je značilen tako za judovsko kot krščansko poročno bogoslužje. Biblija je »poseljena z družinami, rodovi, zgodbami ljubezni in tudi družinskimi krizami« (AL 8). Izhajajoč iz tega, je mogoče premišljevati o tem, da družina ni nek abstrakten ideal, ampak »naloga za 'umetelnega mojstra'« (AL 16), ki se izvršuje z nežnostjo (AL 28), a ki se tudi sooča vse od začetka z grehom, ko se ljubezen spremeni v prevlado (AL 19). Božja Beseda torej ni »nek niz abstraktnih trditev, temveč je kot spremljevalka med potovanjem tudi za družine, ki so v težavah ali gredo skozi kakšno bolečino, saj jim kaže na cilj njihovega potovanja« (AL 22).

Drugo poglavje: Realnost in izzivi družin

V drugem poglavju papež na temelju svetopisemske osnove pretehta dobro 'prizemljen' sedanje stanje družine (AL 6). Pri tem obilno zajema iz zaključnih poročil obeh sinod ter se sooči s številnimi izzivi kot so pojav priseljevanja, ideološka pogajanja glede različnosti spolov (ideologija spolov), kultura začasnega, proti rojstvena miselnost, vpliv biotehnologij na področju reprodukcije, pomanjkanje stanovanj ali dela, pornografija in zloraba mladoletnih, pozornost do oseb s posebnimi potrebami, spoštovanje ostarelih, pravni razkroj družine, nasilje do žensk. Papež pri tem vztraja pri konkretnosti, kar je seveda ena od temeljnih značilnosti te spodbude. Ravno konkretnost in realizem jasno pokažeta na bistvene razlike med »teorijami«, ki razlagajo resničnost in »ideologijami«.

Potem ko Frančišek navede Famigliaris consortio, zatrdi, »da je zelo zdravo biti pozoren na konkretno resničnost, »da bodo lahko zahteve in pozivi Svetega Duha odmevale tudi v istih dogodkih zgodovine, po katerih bo lahko Cerkev vodena do globljega razumevanja neizčrpne skrivnosti zakona in družine« (AL 31). Če ne prisluhnemo resničnosti, bomo težko razumeli zahteve sedanjosti, kakor tudi pozive Svetega Duha. Zato papež nakaže, da se je dandanes zaradi divjega individualizma težko velikodušno podariti drugemu« (prim. AL 33). Poglejmo to zanimivo fotografijo dejanskega stanja: »Navzoč je strah pred osamljenostjo, prisotna je želja po biti zavarovan in zvest, a hkrati raste strah pred tem, da bi bili ujeti v takšno razmerje, ki bo prestavila v prihodnost potešitev teh osebnih hrepenenj« (AL 34).

Ponižnost realizma tako pomaga, da se ne predstavlja »nekega preveč abstraktnega teološkega ideala o zakonu, tako rekoč skoraj umetno ustvarjenega, daleč od konkretnega stanja in od dejanskih možnosti družin, takšnih kakršne so« (AL 36). Idealizem namreč oddalji zakon od tega, kar namreč je, »torej dinamična pot rasti in uresničevanja«. Zaradi tega ne smemo misliti, da »družine podpiramo samo, če vztrajamo na doktrinalnih, bioetičnih in moralnih vprašanjih, ampak tudi tako, če spodbujamo k odprtosti za milost« (AL 37). Potem ko papež povabi k določeni samokritiki neprimerne predstavitve zakonske in družinske resničnosti, vztraja, da je potrebno odpreti se vzgojo vesti vernikov: »Poklicani smo oblikovati njihovo vest, ne pa nadomeščati jo« (AL 37). Jezus je predlagal zahteven ideal, »toda ni nikoli opustil sočutne bližine do krhkih oseb, kot sta bili samarijanka ali prešuštnica« (AL 38).

Tretje poglavje: S pogledom na Jezusu: poklicanost družine

Tretje poglavje je posvečeno nekaterim bistvenim elementom nauka Cerkve glede zakona in družine. To poglavje je zelo pomembno, saj na zelo zgoščen način osvetli v tridesetih odstavkih poklicanost družine po evangeliju in sicer tako, kot je to zaznala Cerkev skozi čas, predvsem tematiko neločljivosti, zakramentalnosti zakona, posredovanja življenja in vzgoje otrok. V tem poglavju so obširni navedki iz Gaudium et spes drugega vatikanskega koncila, Humanae vitae Pavla VI. in iz Familiaris consortio Janeza Pavla VI.

S tem širokim pogledom vključuje tudi nekatera »nepopolna stanja«. Beremo namreč: »Razločevanje o navzočnosti 'semen Besede' v nekaterih kulturah (prim. Ad gentes 11) lahko apliciramo tudi na zakonsko in družinsko resničnost. Poleg resničnega naravnega zakona, so tudi pozitivni elementi navzoči v zakonskih oblikah drugih verskih izročil, čeprav so v njih tudi sence« (AL 77). Razmišljanje tega poglavja vključuje tudi 'ranjene družine', o katerih papež tako, da navede Relatio finalis sinode 2015, pravi: »Vedno je potrebno omeniti splošno načelo: »Naj pastirji vedo, da so obvezani zaradi ljubezni do resnice, dobro razlikovati situacije« (Familiaris consortio 84). Stopnja odgovornosti ni v vseh primerih enaka, saj obstajajo dejavniki, ki lahko omejijo sposobnost odločanja. Zaradi tega, medtem ko moramo jasno podati nauk, se moramo tudi vzdržati sodb, ki ne upoštevajo komplekstnosti različnih situacij, pri tem pa je potrebno biti pozorni na način, kako osebe živijo in trpijo zaradi njihovega stanja« (AL 79).

Četrto poglavje: Ljubezen v zakonu

Četrto poglavje obravnava ljubezen v zakonu in jo opiše izhajajoč iz 'himne ljubezni' sv. Pavla v 1Kor 13,4-7). Poglavje je namreč prava, resnična, pozorna in natančna razlaga, navdihnjena po tem pavlinskem besedilu. Rekli bi lahko, da gre za zbirko odlomkov ljubečega govora, ki pozorno s popolnoma konkretnimi pojmi opisuje človeško ljubezen.

Peto poglavje: Ljubezen, ki postane rodovitna

Vse peto poglavje je osredotočeno na rodovitnost in plodovitost ljubezni. Na poglobljen duhoven in psihološki način govori o sprejemanju novega življenja, o pričakovanju med nosečnostjo, o ljubezni matere in očeta. Govori pa tudi o širši rodovitnosti, kot je posvojitev, sprejemanje prispevka drugih družin glede spodbujanja 'kulture srečanja', življenja v družini v širšem smislu, kot je navzočnost tet in stricev, bratrancev, staršev od staršev, prijateljev. Apostolska spodbuda torej ne razmišlja o »eno jedrni družini«, saj se dobro zaveda, da je družina mreža širših odnosov. Tudi sama mistika zakramenta zakona ima globok družben značaj (prim. AL 186). Zato tudi papež Frančišek poudari znotraj te družbene razsežnosti družine posebno vlogo odnosov med mladimi in ostarelimi, med brati in sestrami in sicer kot vajo rasti v odnosih z drugimi.

Šesto poglavje: Nekatere pastoralne smernice

V šestem poglavju papež predstavi nekatere pastoralne poti, ki usmerjajo v ustvarjanje trdnih in rodovitnih družin po Božjem načrtu. V tem delu apostolska spodbuda veliko zajema iz zaključnih poročil obeh sinod, kakor tudi iz katehez papeža Frančiška, kot tudi Janeza Pavla II. Poudarjeno je, da je družina subjekt in ne samo objekt evangelizacije. Papež izpostavi, da »posvečenim služabnikom pogosto primanjkuje primerna formacija za obravnavo zapletenih aktualnih problemov družin« (AL 202). Papež se torej sooči s tematiko, kako voditi zaročence po poti priprave na poroko, spremljati mladoporočence skozi prva leta zakona (v to je vključena tudi tematika odgovornega očetovstva).

Sedmo poglavje: Poživiti vzgojo otrok

Celotno sedmo poglavje je posvečeno vzgoji otrok, njihovi etični vzgoji, spodbujevalni vrednosti kazni, potrpežljivemu realizmu, spolni vzgoji, prenašanju vere in na splošno o družinskem življenju kot o vzgojnem okolju. Iz vsakega odstavka odseva zanimiva praktična modrost, ki je pozorna na različne stopnje ter na majhne korake, »ki naj bi jih razumeli, sprejeli in cenili.

Osmo poglavje: Spremljati, razločevati ter vključevati šibkost

Osmo poglavje predstavlja povabilo k usmiljenju in pastoralnemu razločevanju glede situacij, ki niso popolnoma v skladu s tem, kar predlaga Gospod. Papež pri opisu tega uporablja tri zelo pomembne glagole: spremljati, razločevati in vključevati, ki so temeljnega pomena pri soočanju z zapletenimi in neregularnimi stanji krhkosti. Papež tu predstavi nujnost pastoralne postopnosti, pomembnost razločevanja, norme in olajševalne okoliščine pri pastoralnem razločevanju in na koncu predstavi to, kar on definira kot 'logiko pastoralnega usmiljenja'.

Deveto poglavje: Zakonska in družinska duhovnost

Deveto poglavje je posvečeno zakonski in družinski duhovnosti, ki jo »sestavlja na tisoče resničnih in konkretnih gest« (AL 315). Zelo jasno je rečeno, da »tisti, ki imajo globoke duhovne želje, ne bi smeli čutiti, da jih družina oddaljuje od rasti življenja v Duhu, temveč kot pot, ki jo Gospod uporablja, da bi jih pripeljal do višav mistične združitve« (AL 316). Vse, »torej trenutki veselja, počitek ali praznovanje, tudi spolnost, so izkušnja udeleženosti pri polnosti življenja njegovega Vstajenja« (AL 317). Govor je torej o molitvi v luči velike noči, o duhovnosti izključujoče in svobodne ljubezni pred izzivom hrepenenja postarati se ter použiti se skupaj ter tako odsevati Božjo zvestobo (prim. AL 319).

Apostolsko spodbudo papež zaključi z molitvijo k Sveti Družini.