Asimilacija koroških Slovencev ni ustavljena

| 26.04.2016, 11:56 Matjaž Merljak

Danes, 26. aprila 2016, mineva pet let od podpisa memoranduma in kompromisa za postavitev dvojezičnih krajevnih napisov na avstrijskem Koroškem. Narodni svet koroških Slovencev NSKS meni, da so obljube ostale na papirju. Na včerajšnji novinarski konferenci sta spregovorila predsednik NSKS Valentin Inzko in odvetnik Rudi Vouk, vodja kompetenčne skupine NSKS za pravna vprašanja.

26. aprila 2011 so predstavniki osrednjih političnih organizacij koroških Slovencev, minister Ostermayer in tedanji deželni glavar avstrijske Koroške Dörfler podpisali dogovor, ki predvideva dvojezične krajevne napise v 164 krajih. Ureditev zajema 91 naselij iz uredbe o dvojezičnih krajevnih tablah iz leta 1977. Všteti so tudi vsi kraji, za katere je ustavno sodišče po samoovadbah zaradi prehitre vožnje odločilo, da morajo biti table dvojezične, ter naselja, v katerih je delež slovenskega prebivalstva na popisu prebivalstva leta 2001 znašal vsaj 17,5 odstotka. Čeprav je ustavno sodišče ugotovilo, da za postavitev dvojezične table zadostuje deset odstotkov slovensko govorečega prebivalstva v posameznem kraju, so predstavniki slovenskih osrednjih političnih organizacij v pogajalski skupini dali soglasje kompromisu, ki predvideva dvojezične napise v krajih s 17,5-odstotnim deležem slovenskega prebivalstva - to pa predvsem zaradi pisne obljube, da bosta dežela in zveza zagotovili sistemsko rešitev slovenske glasbene šole.

Memorandum pa predvideva tudi druge ukrepe, ki naj bi služili na eni strani razvoju in pospeševanju slovenščine oziroma slovenske narodne skupnosti, na drugi strani pa tudi sožitja v deželi. Med drugim so obljubili posodobitev manjšinskega zakona in da bodo občine imele možnost, da s sklepi občinskih svetov zagotovijo dodatne topografske napise. Vzporedno so se pogajalski partnerji dogovorili tudi na kompromis glede uporabe slovenščine v občinah Škocjan in Dobrla vas. V Dobrli vasi imajo pravico za slovenski uradni jezik na občini prebivalci treh, v Škocjanu pa enajstih vasi. V ostalih občinah ostaja praksa z uradnim jezikom nespremenjena.

Predstavniki krovnih političnih organizacij so sicer že pred petimi leti poudarili, da bi si želeli bolj velikodušno rešitev in da je pristanek na dogovor bil tudi boleč. V interesu dežele Koroške pa da so „skočili čez lastno senco“ in se bodo z vso odgovornostjo udeležili pri uveljavitvi ukrepov, je dejal predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) Valentin Inzko po podpisu kompromisa in memoranduma, ko je ocenil, da je bilo s „kraljevsko etapo zaključeno poglavje v zgodovini, sedaj pa, da se lahko začne novo“.

Včeraj je Inzko - po poročanju slovenskega uredništva ORF - z razočaranjem ugotovil, da se pričakovanja niso uresničila. Slovenci da so po obljubah pred in po plebiscitu v letih 1919 in 1920 in po podpisu Avstrijske državne pogodbe 1955 vnovič priča, da Avstrija in Koroška nista mož beseda. Sicer so dogovorjene dvojezične table postavljene, vse ostalo pa da je izpolnjeno ali dokaj pomanjkljivo ali pa sploh ne, je bil kritičen Inzko.

Inzko je opozoril, da še vedno manjka približno 30 dvojezičnih kažipotov, slovensko glasbeno šolo pa da so razpolovili od prej 700 šolarjev na danes okrog 350.

Kljub memorandumu in številnim obljubam se je pravna situacija predvsem v zvezi z uporabo slovenščine kot uradnega jezika celo poslabšala, asimilacija koroških Slovencev se ni ustavila, marginalizacija se nadaljuje, na področjih uradnega jezika in reforme dvojezičnega šolstva da se praktično ne dogaja nič, je že v odprtem pismu ob obletnici kompromisa ugotovil odvetnik Rudi Vouk.

Kot vodja kompetenčne skupine Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) za pravna vprašanja je na novinarski seji ugotovil, da politika ni bila v stanju, da bi izkoristila pozitivno ozračje iz leta 2011 za izboljšanje položaja slovenske narodne skupnosti. Kakor je dejal, je politika s podpisom kompromisa poglavje manjšinske zaščite očitno odkljukala.

Leta 2016 smo koroški Slovenci soočeni z nekaterimi pomembnimi obletnicami, ki so bile prelomne točke v naši novejši zgodovini:

Pred 40 leti, 14.11.1976, je bilo ljudsko štetje posebne vrste – ugotavljanje manjšine. To je bil svojevrsten višek koroškega narodnostnega konflikta 70-ih let, poklon Avstrije pred koroškim nemškim nacionalizmom in odprt napad na v členu 7 ADP določeno manjšinsko zaščito. 25 let do znamenite »tabelske odločitve« Ustavnega sodišča je trajalo, da so bile odstranjene vsaj najhujše posledice miselnosti, na kateri je slonel Zakon o narodnih skupinah iz leta 1976. Hkrati je bil takrat višek politizacije koroških Slovencev, zlasti mladine. Brez s to politizacijo zraslega upornega duha bi KHD-jovske parole iz tega časa, da so le nemškogovoreči lahko pristni Korošci, obveljale.

Pred 25 leti, 25.06.1991, je Slovenija postala samostojna. S samostojnostjo Slovenije so bila pri koroških Slovencih povezana velikanska pričakovanja v izboljšanje razmer, ker naša matica ne bo več gospodarsko šibka komunistična diktatura, temveč demokratična, gospodarsko cvetoča in prijateljska Slovenija. Večina teh velikih upov se je žal razblinila.

Pred 20 leti naj bi bilo udejanjeno skupno zastopstvo koroških Slovencev. Leta 1995 so ob udeležbi več kot 6.000 koroških Slovenk in Slovencev bile izvedene prve neposredne volitve Narodnega sveta koroških Slovencev. Narodni svet koroških Slovencev se je hotel odpreti za vse in se spremeniti v neke vrste parlament koroških Slovencev. Nasprotovala je zgolj peščica funkcionarjev, od domala vseh predstavnikov Slovenije in tudi od vidnih in predvsem v manjšinskih zadevah najbolj podkovanih avstrijskih politikov pa so prihajali vzpodbudni signali. Že kmalu pa se je izkazalo, da za uveljavitev načela »divide et impera« tako na slovenski, kot tudi na avstrijski strani zadostuje, če majhen del funkcionarjev nasprotuje demokratizaciji in transparenci zastopniških struktur. Kljub rekordni udeležbi pri volitvah in kljub prej z 90% večino vseh slovenskih odbornikov izraženi podpori skupnemu zastopstvu, sta tako Slovenija, kot tudi Avstrija, NSKS in ZSO še naprej obravnavani kot enakopravni in enakovredni zastopniški organizaciji koroških Slovencev in sta v nadaljevanju bili pripravljeni priznati še tretjo organizacijo, Skupnost koroških Slovenk in Slovencev.

Pred 15 leti, 13.12.2001, je Ustavno sodišče razveljavilo 25% klavzulo za dvojezične krajevne napise iz Zakona o narodnih skupinah in odločilo, da bi Škocjan moral imeti dvojezično krajevno tablo. Namesto da bi vztrajali na hitri in dosledni uresničitvi razsodbe Ustavnega sodišča, kot je v vsaki pravni državi samoumevno, so nekateri predstavniki koroških Slovencev že hitro bili pripravljeni za iskanje kompromisov, kar so vrhu tega uspešno prodajali kot »konsenzni dialog«. Potrebnih je bilo 30 nadaljnjih odločb Ustavnega sodišča in 10 let, preden je bil postavljen vsaj del prisojenih dodatnih dvojezičnih napisov.

Pred 5 leti, aprila 2011, je bil podpisan memorandum. Boleč kompromis v zadevi dvojezičnih krajevnih napisov naj bi sprostil vzdušje in odprl pot do sporazumnega reševanja vseh še odprtih problemov. Dogovorjene dvojezične table so dejansko bile postavljene, vzdušje v deželi se je dejansko izboljšalo, vendar odslej prav tako velja, da odprtih problemov ni več. Poleg postavitve tabel je edina omembe vredna točka iz memoranduma integracija Glasbene šole v Deželno glasbeno šolo, kar se prodaja kot velik uspeh. Pri tem pa se zamolči, da je hkrati prišlo do krajšanja učnih enot za polovico. Da so slovenski pogajalci brez vsake potrebe pristali celo na poslabšanje na področju uradnega jezika, je šlo v pozabo oz. se slovenska politika sama tega noče prav spomniti.

Kdor se ukvarja z vsemi temi koroško-slovenskimi jubileji leta 2016 in jih analizira v luči današnje situacije slovenske narodne skupnosti, pride do jasnega zaključka: asimilacija koroških Slovencev se ni ustavila, marginalizacija se nadaljuje, depolitizacija je dosegla ravan, kot še nikoli, celotna situacija kriči po reformi. Vendar je tudi stopnja resignacije in frustracije dosegla stopnjo, kot je doslej še nismo poznali.

Ustavno sodišče je razveljavilo celotni Zakon o narodnih skupinah iz leta 1976, kar je na pravnem področju bilo potrdilo tega, kar smo koroški Slovenci vedno trdili. Namesto, da bi dosegli nov, moderen zakon za zaščito koroških Slovencev, smo dopustili, da so – poleg nekaterih popravkov – vse obstoječe ureditve postavili v ustavni rang in jih tako naredili nedotakljive. Pravnih možnosti nimamo več, to pa zaradi tega, ker so se s tem strinjali naši zastopniki Sturm, Inzko in Sadovnik. Pri pomujanjih za skupno zastopstvo koroških Slovencev niso prišli niti korak naprej, tako da nas slej ko prej po mili volji izigravajo enega proti drugemu. Namesto da bi nadaljevali ta pomujanja, smo dopustili, da je nastala še tretja organizacija, smo dopustili, da se pri ZSO izgubljajo še zadnji preostanki kritične drže do avstrijske manjšinske politike in velja nasvet predsednika KHD več kot posvet s predstavniki drugih slovenskih organizacij; ZSO je postala manjšinska organizacija po volji avstrijske in slovenske vlade, ker ne dela nobenih problemov. Dejstvo, da predsednik te organizacije izvaja svojo funkcijo že 25 let, pa je svojevrsten dokaz demokratične menjave, ki jo prekaša samo še KHD, kjer funkcijska doba predsednika teče že 45 let. Pri NSKS ni nič boljše, vrača se namreč k svojim koreninam, kar pomeni rekatolizacijo na vseh področjih. Začelo se je pri zamenjavi vodstva KKZ, medtem pa tudi NSKS ob vsaki priliki poudarja katoliške vrline in skuša živeti nek politični katolicizem. Ne glede na versko prepričanje je politično to korak nazaj v 60-ta ali celo 50-ta leta in jasen »ne« zamisli nadstrankarskega skupnega interesnega zastopstva koroških Slovencev, kot je bilo zamišljeno leta 1995. Da smo paralelno k temu priče reideologizaciji taborov v Sloveniji, kjer je prepad med levico in desnico danes večji, kot ob osamosvojitvi, situacije seveda nikakor ne izboljša.

Iz dejstva, da se je vzdušje na Koroškem med večino in manjšino izboljšalo, nismo naredili nič. Ne samo, da smo že pred tabelskim kompromisom leta 2011 predolgo nasedali politični propagandi, da bi ob uresničitvi razsodb Ustavnega sodišča grozil nov »Ortstafelsturm«, tudi po kompromisu ni uspelo transportirati dejstva, da so odprta številna vprašanja, od vrtcev do šolstva, od medijske oskrbe do finančnega pospeševanja, od gospodarstva do organizacijskih struktur. Namesto tega smo dopustili nastajanje legende, da je s postavitvijo dvojezičnih tabel v dodatnih 71 krajih problem rešen in ni več odprtih vprašanj, naši zastopniki pa se slej ko prej pustijo slaviti za ta »vrhunski dosežek« in ne izrabijo prilike slavja za opozorila na številna odprta vprašanja.

Depolitizacija koroških Slovencev ni več samo skrb vzbujajoča, temveč narodno skupnost ogroža v njenem obstoju. Pri vseh organizacijah so aktivisti v starosti okoli 50 let mlada generacija, večino predstavljajo zaslužne ženske in moški v starosti okoli 70 let, dijaki in študentje pa s pojmi, kot NSKS, ZSO ali SKS ne vedo kaj početi. Ne čutijo se zastopane od nobenega in tudi tisti, ki so doslej menili, da jih zastopajo omenjene organizacije, vse večkrat povejo, da se pri njih ne čutijo več doma. Politično frustracijo poznamo tudi pri večinskem narodu in seveda tudi v Sloveniji, vendar niti tu, ne tam to dejstvo ne ogroža eksistence skupine kot take in tako tu, kot tam bi morali priznati, da so v primerjavi s simpatijo, ki so je deležni naši manjšinski predstavniki, politiki še vedno šteti med občudovane zvezdnike.

Naše organizacije ne stavljajo več političnih zahtev, ne reagirajo na izzive na izobraževalnem področju, niso prisotne v diskusiji o evropskem manjšinskem pravu, nimajo odgovorov na razvoj, da tudi koroški Slovenci postajamo vse bolj urbana manjšina, ni konceptov za povezovanje s Slovenci izven dvojezičnega ozemlja, ni medijskega koncepta, predvsem pa niti ni več kontakta z bazo.

Nujna je repolitizacija koroških Slovencev. Sicer bomo doživeli tisto usodo, ki so jo že doživele nekatere evropske manjšine, ki se še ob praznikih oblačijo v svoje noše in se gredo folkloro, dejansko pa manjšine ni več in ne bomo del razvoja tistih uspešnih manjšin, ki v skupni, odprti Evropi končno najdejo potrebne možnosti in potrebno razumevanje za obstoj in razvoj.

Ob ugotovitvi neefektivnosti naših organizacijskih struktur pa bi bilo napačno te strukture še naprej slabiti in ustanavljati poleg obstoječih treh, je že za dve preveč, še četrto organizacijo. Kar koroškim Slovencem dejansko manjka, je civilna družba, ki je v vsaki demokratični družbi nujen korektiv političnemu zastopstvu.

Celovec, 07.04.2016 (vir)