Drugačna kateheza in drugačni kateheti
Cerkev na Slovenskem Marta Jerebič
Korenite spremembe kulturnega modela narekujejo drugačno katehezo in drugačne katehete. Stavek je vzet iz sklepa zadnjega katehetskega simpozija. V zadnji oddaji Pogovor o ... smo govorili o tem, kako je verouk potekal včasih, kako danes in kakšne spremembe se pripravljajo na tem področju.
Tajnica Slovenskega katehetskega urada, Simona Jeretina, pravi, da se verouka danes ponekod v mestih udeležuje samo še 10 odstotkov otrok, na podeželju od 50 do 70 odstotkov. Otroci imajo različno versko predznanje. Nove razmere zahtevajo prenovo učbenikov in metodologije. »V juniju bo potekal posvet s škofi in potem upamo, da bo dana zelena luč za prenovo konkretnih katehetskih pripomočkov. Želimo si, da bi od osnovnošolskega verouka prešli na vseživljenjsko katehezo, od rojstva do smrti. Tega do zdaj ni bilo v taki obliki. Želimo si tudi, da bi v zakramente začeli uvajati po katehumenskem načinu – da bi otrok prejel zakramente, ko bi bil pripravljen, dovolj zrel, ne ko bi dopolnil določeno starost ali preživel določeno število ur rednega verouka.«
Poudarek naj bi bil na družinski katehezi: »Posebej dragoceno se mi zdi, če se ob neki svetopisemski vsebini, vprašanju, za urico, dve ali neko popoldne zbere cela družina, lahko tudi v različnih skupinah. Te ure so dragocene, ker ob isti vrednoti, istem veselju zadiha vsa družina,« je povedala voditeljica Skupnosti slovenskih katehistinj in katehistov s. Brigita Zelič. Temu primerno bodo morali biti usposobljeni tudi katehisti in katehistinje. Laiških je približno 600. Profesor za didaktiko in pedagogiko religije na Teološki fakulteti, dr. Stanko Gerjolj: »Zdi se mi, da se bo zadeva gibala bolj v smer celostnih pristopov, tako da se vprašanj vere in vprašanj življenja ne bo ločevalo, ampak se bo iskalo skupne odgovore.«
V oddaji smo odprli tudi vprašanje, zakaj se na ravni Slovenije ali vsaj posamezne škofije ne more sprejeti nekih pravil ali vsaj smernic v zvezi z liturgičnimi zvezki in drugimi obveznostmi veroukarjev. Nekatere župnije namreč imajo liturgične zvezke, druge ne, na eni župniji so take nalepke, na sosednji recimo drugačne. Eni župniki postavljajo določene obveznosti za prvoobhajance in birmance, drugi nič. Voditelj škofijskega katehetskega urada v Ljubljani, Milan Knep, pravi, da je to velik problem, zato so v ljubljanski nadškofiji nadškofu predlagali, da bi duhovniki naredili sinodo med sabo. »Najprej moramo sebe dojeti, kako kot ljudje sploh funkcioniramo – torej našo psiho emocionalno situacijo, da bi prepoznali, da so moje pastoralne prakse samo posledica tega, kar se z mano dogaja. Vse te strogosti ali pa ohlapnosti, zahtevnosti, so namreč samo projekcija tistega, kar se z mano kot duhovnikom dogaja.«
