Jožica Koder: Spoštujem ljudi in njihovo delo, zato zapisujem njihove pripovedi

Oddaje | 26.03.2016, 18:00 Nataša Ličen

Vsakdo od nas, še posebej starejši, ima o svojem delu in ustvarjanju veliko povedati, je svoje zanimanje za pripovedi ljudi pojasnila Jožica Koder, učiteljica slovenskega jezika v pokoju, zbirateljica in zapisovalka nesnovne kulturne dediščine. Gostili smo jo na veliko soboto v oddaji Naš gost.

Go. Jožica Koder je pisala in orisala življenje in delo številnih ljudi iz Tržiča in okolice, ki so zaslužni na več področjih, največ na kulturnem. To dela z veseljem in ljubeznijo. O sebi pa spregovori toliko težje. Pa vendar, več kot tri desetletja je bila učiteljica slovenskega jezika in glavna koordinatorica šolskega glasila Stezice, s katerim se je kalilo več rodov mladih glav v lepoti pisane besede. Za svoje zavzeto pedagoško delo je prejela več priznanj. Med temi ji posebej veliko pomenijo srebrna Kurnikova plaketa za posebne dosežke v ljubiteljski kulturi, Plaketa mesta Tržič in lani decembra podeljena Zlata Kurnikova plaketa Zveze kulturnih organizacij Tržič. Je soavtorica številčnih knjižnih del, urednica ali zunanja sodelavka, avtorica številnih člankov in spremnih besed različnih del ter publikacij. Najbolj pa je ponosna na svoje zadnje avtorsko delo »O Dolini in Dolincih«, v kateri govori o etnološkem bogastvu dolinskega konca tržiške občine, o preteklem življenju v Dolini in njenih zaselkih, o hišnih imenih in njih zgodbah. Jožica Koder je tudi članica sekcije za zbiranje in raziskovanje slovenske slovstvene folklore pri Slovenski konferenci Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani.

V oddaji nam je med drugim pripovedovala:

»Dobri zapisi so odvisni od znanja, doživetij. Pri učiteljskem delu sem se trudila navduševati učence za naravo in za življenje ljudi, da bi znali opazovati in odkrivati lepoto v ljudeh in pri njihovem delu. Več pišeš, bolje pišeš.«

»Kar naprej nekam hodim, s svojim ribniškim cekarjem seveda, v katerem so prazni listi in svinčnik, ki čakajo na zapis pogovorov z različnimi ustvarjalci iz okoliških vasi in tržiškega mesta. Zapisujem pogovore z ljudmi, s katerimi se srečujem in se pogovarjam o delu zaslužnih žena in mož, še največ na področjih kulturnega ustvarjanja.«

»Besede imajo svojo obliko in pomen, se starajo, izginjajo in se porajajo nove. Vedno so žlahtnile, tudi jezile pogovor med ljudmi. Tako je bilo in bo. Zelo rada imam narečje. V narečju se ljudje izražamo veliko bolj čustveno kot v knjižnem jeziku. Narečje žlahtni pogovor. Tisti, ki se za jezik zanimamo, poskrbimo za zapis teh besed. Tudi s pomočjo narečij spoznavamo življenje preteklosti. Vsaka vas želi pokazati, kako živijo v njih ljudje in kateri od teh so še posebej zanimivi.«

»Če se človeku odvzame stik z naravo, se človek spremeni. Stik z naravo je zelo pomemben. Narava nam daje lepoto in mir. Narava sprošča, sredi narave smo svobodni, sredi visokih nebotičnikov bolj težko. Za slovensko besedo se ne bojim, beseda ima svojo moč. Poslušati se moramo, pogovarjati in zapisovati za zanamce. Tako kot druženje je pomembna tudi tišina. Tišina daje moč razmišljanju, tišina je posebne vrste življenjske kakovosti. Beremo lahko samo v tišini. Besede imam zelo rada. Na moji mizi je poleg ostalih knjig in raznih lističev, ter več ošiljenih svinčnikov, vedno tudi vseh pet knjig Slovarja slovenskega knjižnega jezik. To je moj svet in prostor, v katerem se znajdem le sama.«