Sveti pater Pij iz Pietrelcine

Radijski misijon | 18.03.2016, 10:25

Danes, na spovedni dan našega radijskega misijona, se bomo srečali z enim od zavetnikov svetega leta usmiljenja, duhovnikom, mašnikom, spovednikom in redovnikom kapucinom - svetim patrom Pijem iz Pietrelcine. Kdo je duhovnik? Izbran izmed ljudi in postavljen za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga. In kdo more to poslanstvo opravljati polno? Kdor je z vsem srcem in dušo predan Bogu, kdor sledi Gospodu po njegovih poteh brezkompromisno, tudi v preizkušnji in trpljenju. In to je bil Pater Pij - sveti Pij iz Pietrelcine.

Kot duhovnik ni bil poseben pridigar, bil je predvsem mašnik in spovednik brez primere, temu poslanstvu predan do konca. Bil pa je tudi velik molivec, kontemplativec in mistik … in bil je velik redovnik, brat kapucin, vesel v družbi sobratov, zavzet redovnik v izpolnjevanju redovniške poklicanosti, uboštva, brezkompromisne pokorščine in prizadevanja za čistost srca in duha. Redovniško bratstvo ga je odpiralo v sočutju do vseh ljudi. Tistih, ki so prihajali k njemu k spovedi in duhovnemu vodstvu, tistih, ki so se zbirali k molitvi in obhajanju svete maše, ubogih in preprostih ljudi tiste pokrajine, ki so živeli v revščini in trdoti vsakdanjega življenja v suhi, skalnati, malorodovitni pokrajini, ki je težko preživljala svoje prebivalce. Bil je izjemno sočuten do bolnikov in trpečih ter do ljudi, ki so prihajali k njemu k spovedi, čeprav je bil večkrat tudi trd in zahteven, a vedno vesel in dobrohoten, ko so po njegovem posredovanju prejeli očiščenje in novo življenje.

Rodil se je 25. maja 1887 v kmečki vasi Pietrelcina na polotoku Gargano, v Apuliji, v bližini mesta Benevento. Pri krstu je dobil ime Frančišek - Francesco, po znamenitem zavetniku sv. Frančišku Asiškem. Njegov oče je bil Grazio Mario Forgione in mati Maria Giuseppa de Nunzio Forgione. Bila sta preprosta revna kmeta, ki sta se preživljala s pastirstvom. Doma je bilo osem otrok, vendar so trije kmalu po porodu umrli. Prebivalci Pietrelcine so bili zelo verni in vera je imela zelo močan vpliv tudi na Forgionijevo družino. Vsa družina je hodila vsak dan k sveti maši, vsak večer so skupaj molili rožni venec in se postili tri dni v tednu v čast Božji Materi Mariji. Čeprav so bili starši in stari starši nepismeni, so se na pamet naučili zgodbe Svetega pisma in jih pripovedovali otrokom.

Francesco je bil že v rosnem otroštvu pozoren na Božjo bližino. Lahko se je pogovarjal z Jezusom, Marijo, z angelom varuhom. Pogosto se je zatopil v molitev v stari župnijski cerkvi ali pa sedel na kamen pred vrati in molil, dokler ga mama ni poklicala. Z veseljem je ministriral pri sveti maši in čutil željo po redovniškem življenju, posebno še, da bi šel k bratom svetega Frančiška Asiškega. K temu ga je spodbujal zgled mladega kapucina, ki je takrat prihajal in prosil za darove. To je bil brat Camillo iz kapucinskega samostana iz kraja Morcone. Francesco se je z njim večkrat pogovarjal in očarala ga je njegova preprostost, dobrohotnost in veder pogled na življenje. Tudi oče in mati sta želela, da bi njun sin postal duhovnik, toda za šolanje v drugem kraju ni bilo denarja. Oče je dvakrat odpotoval v Ameriko, da bi tam našel delo in zaslužil za šolanje svojega sina.

Francesco je s podporo staršev zaprosil za sprejem v samostan bratov kapucinov v Morconeju in to se je zgodilo 6. januarja l. 1903. Mati je rekla svojemu sinu: "Od zdaj naprej ne pripadaš več meni, ampak Bogu in svetemu Frančišku." Na vratih samostana pa ga je sprejel brat Camillo, ki ga je Francesco že poznal. Sprejem je bil prisrčen, Francesko je bil presrečen in tudi doma so bili vsi srečni. 22. januarja je prejel redovno obleko in dobil ime Pij, v čast papežu in svetniku Piju V., zavetniku Pietrelcine. Z veliko gorečnostjo je začel noviciat, ki ga je dovršil naslednje leto, 22. januarja 1904, star 17 let in naredil začasne zaobljube pokorščine, uboštva in čistosti; čez tri leta je naredil iste slovesne - večne zaobljube. Po končanem študiju je prišel dan mašniškega posvečenja, 10. avgust 1910. Množica ljudi je napolnila katedralo v Beneventu in gledala mlade diakone, ki so sprejemali nase breme duhovništva; med njimi je bil tudi pater Pij. Slovesno novo mašo je imel po posvečenju, v nedeljo, 14. avgusta, v župnijski cerkvi Naše Gospe od angelov v Pietrelcini. Na slovesnost so prišli vsi vaščani in se veselili novomašnika, vsi pa so bili zaskrbljeni, ker je bil tako bled in suh.

Provincialni predstojnik ga je zaradi slabega zdravja poslal v domači kraj, v Pietrelcino, v upanju, da mu bo domači zrak najbolj prijal. Tako je pater Pij ostal v domači vasi šest let, pri čemer je zadržal svojo redovno obleko. Stanoval je doma. Da bi nemoteno molil in študiral, si je v očetovem vinogradu opremil nekakšno bivališče. Maševal je v župnijski cerkvi. Goreče je opravljal duhovniško službo, njegova maša je trajala tudi uro in pol. Že v tem času pa je v nekem pismu začrtal program molitvenih skupin. Molitvene skupine morajo biti v svetu in za svet, v pričevanje zares krščanskega življenja. Z molitvenimi skupinami je Pijev apostolat dosegel najširša področja delovanja v blagor posameznikov in vsega človeštva.

Pater Pij je bil kljub slabemu zdravju vpoklican v vojsko. Toda zaradi visoke vročine je bil vedno znova odpuščen. Zdravniški termometri so popokali, navaden pa je pokazal 48 stopinj Celzija.

Patru Piju so predstojniki sporočili, naj se vrne v skupnost in mu določili kapucinski samostan Naše Gospe Milosti v San Giovanni Rotondo, kjer je ostal vse svoje življenje. Takrat je bilo to majhno mesto, ki leži 750 m nad morjem. Dobil je celico št. 5, v kateri je prebival več kot 50 let. Zrak je bil dober, zato je provincial upal, da bo podnebje p. Piju dobro delo.

Tu je bil najprej odgovoren za študij v bogoslovni šoli. Potem je postal spiritual in bil mnogim duhovni voditelj, saj jih je imel za svoje duhovne brate in sestre. Za duhovno rast je imel 5 pravil: tedensko spoved, vsakodnevno sveto obhajilo, duhovno branje, meditacija in izpraševanje vesti. Tedensko spoved je primerjal s tedenskim brisanjem prahu po sobi in priporočal meditacijo in spraševanje vesti dvakrat dnevno: enkrat zjutraj ob pripravi na dan in enkrat zvečer kot refleksijo. Kristjane je umerjal tako, da bi v vsaki stvari prepoznavali Boga in imeli takšne želje, ki so v skladu z Božjo voljo.

Vsi pa so bili prepričani, da so mu štete ure. Izkazovali so mu vso pozornost in ljubeznivost. Vsak dan so pričakovali njegovo smrt. Toda zgodilo se je ravno nasprotno. Leto 1918 je pomnožilo njegovo trpljenje, ki ga brez posebne Božje pomoči ne bi mogel nositi petdeset let.

Eden najbolj nenavadnih doživljajev v duhovnem življenju je prebodenje srca. Že 20. septembra 1915 je pater Pij med molitvijo začutil silne bolečine na rokah in nogah. Dobil je Kristusove rane, ki so še tri leta ostale nevidne. 5. avgusta 1918 je zagledal nebeško bitje, ki je v roki držalo dolgo železno sulico s priostreno in razžarjeno konico. Videl je, kako je tisto bitje z vso silo zabodlo sulico v njegovo dušo. Od bolečin je zavpil, misleč da umira. Od takrat se je počutil smrtno ranjenega. V največji globini duše je stalno čutil odprto rano, ki mu je zadajala smrtne bolečine. V naslednjem mesecu je doživel naslednji podoben dogodek, ki je pomenil "Božji poseg" v njegovo življenje. Bilo je v petek, 20. decembra 1918, ko je med molitvijo pred Križanim v zahvalo po sveti maši v koru stare cerkvice najprej začutil veliko umiritev, nepopisen mir in popolno tihoto. Naenkrat pa se je pred njim ponovno pojavila prikazen, ki je nosila znamenja Križanega. To je bilo na tretjo obletnico prejetja nevidnih ran. Iz Kristusovih ran je švignilo pet svetlobnih žarkov, ki so prebodli njegove roke, noge in prsno stran. Začutil je neznosne bolečine pribijanja na križ, izgubil zavest, padel po tleh, iz ran mu je tekla kri in njegov krik je priklical sobrate, da so prihiteli k njemu. Prejel je stigme, Kristusove rane, ki so ostale odprte in krvaveče pol stoletja.

Kljub poznejšim poskusom zdravnikov, da bi rane zacelili, so ves čas ostale sveže. Da bi bila izključena vsaka prevara, so po želji predstojnikov zdravniki rane vedno znova pregledali. Obstajajo obširna poročila, natančni opisi ran in poizkusi, da bi jih ozdravili z najboljšimi mazili. V ranah so zaznali dišeč vonj po cvetlicah in opazili svetlobne žarke. Vendar niso mogli ugotoviti ničesar drugega, kot da niso naravnega izvora.

Sledila so tudi nasprotovanja in razna menja, da so rane posledica bolne domišljije, da je vse skupaj navadna goljufija, da spada pater Pij med živčne bolnike. Kongregacija za verski nauk je sprejela ukrepe proti patru Piju. 11. maja 1923 mu je bilo z odločbo prepovedano, da bi komurkoli kazal rane, pisal pisma ali zapuščal samostan. Vse je sprejel mirno, vendar z bolečino, a v duhu pokorščine. Od leta 1930 do 1932 ni smel javno maševati in ne spovedovati. Leta 1931 mu je bilo odvzeto tudi dovoljenje za izvrševanje duhovniške službe. To je bil zanj hud udarec, vendar je rekel: "Obljubil sem pokorščino. Moja dolžnost je ubogati." To je bil lep dokaz njegove svetosti. Leta 1933 je smel znova darovati sveto mašo v javnosti.

Patru Piju so se skupaj z boleznimi dogajali nerazložljivi pojavi. Iz njegove sobe so se ponoči slišali čudni zvoki, kriki in rjovenje. To so bili napadi hudobnega duha. Pater Pij je verjel, da je ljubezen do Boga neločljiva od trpljenja in da je vdano trpljenje način, kako lahko naša duša pride do Boga. Od Boga je sprejel določeno poslanstvo in poklic s posebnim namenom: Iz goreče ljubezni do Boga in do bližnjega se je žrtvoval za ljudi in jim po vseh svojih močeh pomagal. Živo so ga prizadele skrbi in bolečine ljudi. Za vsakega je imel čas in vedno je bil pripravljen izkazati dobroto. V spovednici je oznanjal in prinašal odrešenje po dvajset ur na dan. Tolažil je ljudi, jih spravljal z Bogom in z očetovskim usmiljenjem, pa tudi s strogostjo, in zahteval spoved s spreobrnitvijo.

Pater Pij pa je bil obdarjen z mnogimi Božjimi darovi. Med molitvijo je bil tako zatopljen, kot da ga sploh ne bi bilo. Eden od sobratov ga je videl v zamaknjenosti lebdeti nad tlemi. Mnogokrat je videl v prihodnost. Spovedancem je videl v dušo in jim je sam naštel grehe ali jim rekel, da že vse ve. V letu 1967, letu pred smrtjo, je pater Pij spovedal petnajst tisoč žensk in deset tisoč moških. Ljudje so se morali dva tedna prej najaviti, da so lahko prišli na vrsto. Mnoge je kar prekinil: „Priznajte še to in to!“ in sam povedal njihove grehe. Imel je dar bilokacije, to pomeni, da je bil hkrati na dveh različnih krajih in pri različnih ljudeh.

Sveta maša, ki jo je daroval pater Pij, je bila edinstveno duhovno doživetje na poseben način. Maševal je kot v zanosu, žareč od ljubezni, zelo zgodaj, že ob 4.30, da je lahko več časa spovedoval. Kljub temu je bilo vedno veliko ljudi, ki so želeli biti pri njegovi maši. Čutili so nadnaravno ozračje. Mnogi so prebili počitnice v San Giovanni Rotondu samo zato, da so mogli prisostvovati "njegovim svetim mašam". Takrat se je videlo, da doživlja Kristusovo trpljenje in ga postaja tudi deležen. Tudi sam je hotel biti žrtev za grehe sveta, da bi doprinašal odrešilnemu trpljenju Kristusa in Cerkve. Vsi so vedeli, da vse to prihaja iz njegovega očetovskega srca.

Pater Pij je ljudem napovedal določene odločilne trenutke v njihovem življenju, npr., kdaj bodo umrli, in jim svetoval, naj se na ta trenutek pripravijo v miru duhovno in zakramentalno. Nenehno je ustanavljal molitvene skupine in "spreobrnil" veliko ljudi, vse svoje trpljenje je daroval za zveličanje duš. Vse življenje je želel, da bi čim bolj pomagal bolnim bratom in sestram, siromašnim garganskim kmetom in pastirjem. Mnogim, tudi neozdravljivo bolnim, je z Božjo pomočjo pomagal do zdravja. Želel je zgraditi bolnišnico, kar mu je s sposobnimi in globoko vernimi arhitekti in zdravniki ter neštetimi čudežnimi dobrotniki z vsega sveta leta 1956 tudi uspelo. To je Hiša lajšanja trpljenja. Pomagati bolnim in trpečim je pomenilo pomagati trpečemu Kristusu.

V San Giovanni Rotondo sta prišla tudi Pijev oče in mama in pobožno živela v sinovi bližini; oba sta tam tudi umrla.

20. septembra 1968 so slovesno praznovali 50. obletnico, odkar je pater Pij prejel Kristusove rane. Ob 5. uri zjutraj so se odprla vrata cerkve, kjer je na mašo čakala velika množica. Patra Pija so pripeljali na vozičku. Začela se je sveta maša v zahvalo za petdeset let trpljenja in duhovnih Božjih zmag. Bila je tiha, niso peli, ni bilo nagovora, ne obhajila vernikov. Trajala je le pol ure. Po kratki zahvali so bratje spet odpeljali patra Pija. Množica ni ploskala, ni klicala kakor druge dni. Vseh se je polastilo sočutje in tiha želja, da bi pater Pij še živel. Nihče ni vedel, da bo živel samo dva dni. Samo on je to vedel. Maševal je samo še naslednje jutro. Zadnjo noč se je pater Pij mučil z naduho. Obnovil je redovne zaobljube, opravil sveto spoved in prejel bolniško maziljenje. Do zadnjega je bil pri zavesti. Po večno plačilo je šel z rožnim vencem v roki. Umrl je 23. septembra 1968 ob 2.30. Takrat so stigme čudežno izginile. Naenkrat ni bilo niti o ranah niti o brazgotinah nobenega sledu.

Sveti papež Janez Pavel II., kateremu je to službo pater Pij napovedal, ga je 2. maja 1999 v Rimu razglasil za blaženega in 16. junija 2002 sredi milijonske množice ljudi za svetnika. Pater Pij je prejel svoje zemeljsko počivališče v kripti cerkve Marije Matere milosti, 19. aprila 2010 pa v kripti njemu posvečene cerkve, v nosilnem stebru, ki pomeni Kristusa. Pater Pij je bil in je vse življenje in vso večnost ves v Kristusu, njegovo življenje je skrito v Kristusu.

Življenje svetega Pija je bilo in je ves čas vznemirljivo in do konca pretresljivo in privlačno. Bil je brat kapucin, ki pa je svoje življenje daroval za Božje kraljestvo in za zveličanje duš, tudi v neštetih bojih s poosebljenim zlom. Njegova sveta maša je bila živa najtesnejša, pretresljiva povezanost s Kristusom, našim Odrešenikom v njegovem odrešenjskem delu. Njegovo vsakodnevno in celodnevno mukotrpno delo je bilo spovedovanje vernikov in odvezovanje od grehov, podarjanje novega življenja, življenja v upanju, veselju in svobodi, ki so ga zaživeli njegovi spovedanci. Pater Pij je bil preprosto ves Božji mož.

Ne samo duhovnikom in redovnikom, tudi vsem laikom nam je izjemen izziv in priprošnjik za naše vsakodnevno duhovniško življenje v ljubezni in darovanju Bogu in ljudem; v trdnem, vztrajnem in strastnem prijateljstvu z dobrim Bogom, v življenju in podarjanju Božjega usmiljenja neštetim ljudem, ki so prihajali k njemu. Sveti pater Pij je s svetim patrom Leopoldom Mandićem sozavetnik "leta usmiljenja". Sveti pater Pij iz Pietrelcine, izjemna Gospodova ikona in delivec Božje ljubezni in usmiljenja, prosi tudi za nas.