Jutranji gost: br. Milan Kvas

Cerkev na Slovenskem | 18.03.2016, 08:58 Nataša Ličen

Kapucini so prišli na Ptuj leta 1615. Na hribčku južno od sedanje cerkve sv. Ožbalta so zgradili samostan in cerkev sv. Frančiška, ki jo je leta 1630 posvetil škof Eberlein. V sklopu radijskega misijona so v omenjeni cerkvi danes ves dan relikvije sv. p. Pija, ter opoldanski prenos svete maše na Radiu Ognjišče. Ob tej priložnosti smo v jutranji program povabili predstojnika samostana br. Milana Kvasa, ki nam je približal delovanje župnije, zgodovino, sodelovanje z ljudmi in dejavnosti občestva.

Kapucin, br. Milan Kvas, predstojnik samostana sv. Frančiška v župniji Ožbolt na Ptuju: »Letošnji radijski misijon je lepa priložnost za povezovanje vseh naših samostanov, pa tudi celotne Slovenije, kajti z relikvijami p. Pija potujemo po vsej Sloveniji in je to priložnost, da se nam ljudje pridružijo. Spodbujam zato, naj pridejo, molijo, prosijo, se zahvaljujejo in prosijo Gospoda. Vere ne moremo ločiti od vsakdanjega življenja.«

»Zgodovina kapucinov na Ptuju je zelo bogata, prišli so zgodaj, leta 1615 in ostali vse do ukinitve Jožefa II. Leta 1705 je velik požar zajel mesto in uničil tudi samostan, v katerem je bila med drugim tudi bogata knjižnica. Ptuj so kapucini zapustili leta 1786. Vrnili pa so se leta 1942. Naša naloga skozi vso zgodovino je spovedovanje in pridiganje, kar počnemo še danes. Delujemo kot bratje, tudi v župniji, kar je lepa stvar. Poznani smo po preprostosti, tako nam rečejo tudi ljudje. Ptuj z okolico je območje, kjer se ljudje trudijo živeti iz dneva v dan. Tako kot mi in v tem smo si blizu. Skoraj polovica ljudi iz naše župnije živi na podeželju. Prepoznavni smo tudi po tem, da zelo dobro sodelujemo z ostalimi župnijami. Pomagamo si Frančiškovi bratje tudi med seboj, saj dve župniji vodijo bratje minoriti, in skupaj z njimi tako »vodimo« celotno mesto. Območje mesta Ptuj je tako Frančiškovo mesto in to se mi zdi močno pričevanje, posebej v današnjem času. Saj je sodelovanje tisto, ki ljudi privlači.«

Pred pozdravom dežurnega prognostika, smo našega jutranjega sopotnika v etru, br. Milana vprašali, če redno spremlja napoved vremena: »Skoraj ne prisluhnem vremenski napovedi, le spotoma. Zame teče delo ne glede na vreme. Bolj se mi trenutno zdi pomembno ozračje v nas samih. Upam, da bo tudi radijski misijon pomagal ljudem, da bo v njihovih srcih sončno, če ne povsem pa, da bi se vsaj nekoliko odmaknili oblaki in bi v srce lahko posijal sončni žarek.«

Pred rubriko Zgodba za dušo smo br. Milana Kvasa vprašali, kakšne pa so zgodbe življenja samostana sv. Frančiška v župniji sv. Ožbolta na Ptuju: »Vsak brat ima svojo zgodbo. Tako kot zgodbe nagovarjajo samo takrat, ko so pristne in iskrene, tako smo tudi bratje s svojim življenjem zgodbe, ki puščamo sledi. Želim da bi zmogli biti lepa pričevanjska zgodba za ljudi sedanjega časa. Ljudje smo minljivi, ljudje odhajamo, zgodbe pa ostajajo. Zgodbe doživlja tisti, ki jo posluša in gleda.«

Petek je spovedni dan. Nekaterim je neprijetno pri spovedi, mislijo, da gre za nekakšno zasliševanje? Br. Milan Kvas: »Tudi meni je včasih pri spovedi težko. Pri spovedi se razgalim. Težava nastane, kadar mislim, da se moram razgaliti pred duhovnikom. Spoved prevečkrat vzamemo kot pripoved negativnega v naših življenjih. Morda pa Gospod dela velike stvari preko nas in mu to pozabimo povedati. Pozabimo na hvaležnost. Zavedajmo se lepote svojega življenja, hkrati pa se zavedamo, kje pa nismo uspeli in v to povabimo Gospoda. Spoved ne sme biti samo graja, mora biti tudi pohvala.«

»Pretrese me, ko vidim reklamo, recimo za avto, zraven pa ženo. To namišljeno nestvarno popolnost stvari želimo prenesti na ljudi. Družbo smo pripeljali tako daleč, da stremi k popolnosti, vedno boljše, vedno lepše. Toda, kaj je lepo, kaj je dobro? Težava je, da živimo v družbi, ko se nam nič ne sme ponesreči. Samo, če sem popoln, sem poln napuha. Če bi bili popolni, ne bi potrebovali Boga.«

»Bližina vsakega svetnika prinaša veselje. Ker je to izziv. Svetnika ne moremo posnemati, on je svojo svetniško zgodbo že napisal, jo živel. Mi je pa lahko v pomoč. Ob njem lahko nadaljujem s pisanjem svoje zgodbe svetništva. Ob tem se zavem, da me je ob rojstvu Bog ustvaril prav tako za zgodbo ljubezni in za pot svetosti. Upam, da ljudje ob relikvijah začutijo notranjo potrebno po svetosti in dobroti.«

Zgodovina samostana in župnije, kot je zapisano na njihovi spletni strani

Leta 1705 je velik požar, ki je zajel vse mesto, uničil samostan s knjižnico in arhivom, ter cerkev. Grof Leslie in druge plemenite rodbine so pomagale pri postavitvi novega samostana in cerkve. Bratje kapucini so najprej vršili svoje poslanstvo. Predvsem so pridigali ter spovedovali. Vendar je leta 1786 cesar Jožef II. samostan ukinil. Tedanja župnija in cerkev sv. Ožbalta sta prišli v upravljanje minoritske župnije sv. Petra in Pavla. Samostanske prostore ter cerkev je dobila v upravo vojska, ki jih je preuredila v vojaško skladišče. Temu namenu so stavbe služile vse do leta 1991.

Kapucini so po letu 1786 Ptuj zapustili, vrnili so se šele leta 1924, ko je kapucinska provinca kupila hišo na tedanji Ljutomerski cesti 16, cerkev sv. Ožbalta pa so jim odstopili minoriti. Na Ptuju so kapucini delovali do aprila 1941, ko so jih Nemci izgnali na Hrvaško. Leta 1945 so se ponovno vrnili na Ptuj, vendar so jim redovno hišo nacionalizirali, tako da so se morali umakniti v prostore gospodarskega poslopja na dvorišču, kjer so si uredili zasilno prebivališče. Načrtovali so gradnjo samostana ob cerkvi sv. Ožbalta, vendar tega niso mogli uresničiti.