Več časa za družino in manj za vse ostalo

Sociala | 12.03.2016, 12:00 Nataša Ličen

S tem stavkom je specialni pedagog Marko Juhant odgovoril na vprašanje poslušalke, kako naj se odziva na spremembe pri otroku, ki je v šoli popustil in ne kaže več pravega zanimanja za dejavnosti, ki so ga še ne dolgo nazaj zanimale. Je vzrok med-vrstniško prepiranje in iskanje prostora med njimi?

Otrok je za nekaj pozornosti pripravljen narediti marsikaj

Marko Juhant: »Otrok, ki si želi pozornosti ali določenega položaja med sovrstniki, se včasih zateče tudi k pretiravanju. Pretiravati pa danes ni težko. Dovolj je, da reče besedo zloraba. Čim jo slišijo strokovni delavci, se morajo po službeni dolžnosti takoj odzvati. Tu ni dileme, morajo. Ko se otroci tega zavedo, ugotovijo, da imajo strašno moč. Niso pa zreli za odgovornost, ki jo s tem prinesejo v hišo, oziroma za odgovornost, ki jo vržejo na starše, pa naj bo stvar resna ali ne. Starši pri tem včasih izgubijo razsodnost. Imajo občutek, da je bilo do zdaj vse v redu, od sedaj naprej pa je vse narobe. Poudariti je treba, da je veliko otrok, ki so ogroženi in potrebujejo zaščito. Vendar je v puberteti, posebej pri dekletih, nekaj takšnih, ki bi to utegnile tudi izrabiti v svojo korist. Tisto, kar dekleta v takšnih primerih potrebujejo, je pozornost. Če jo bodo dobila za stvari, ki so jih relativno dobro opravila, bo to zadoščalo. Če pa se neprestano ukvarjamo s tistim, kar ta hip ne teče najbolje, bodo dekleta še naprej delala neprave stvari, ker to deluje. Tudi, če je dekle okregano, če dobi zaušnico, je vse to pristranskega pomeni, ker si želi le pozornosti, nekaj časa, ki bo samo zanjo. Ker to ta trenutek potrebuje, pozornost.«

Ga ni otroka, ki bi delal vse narobe

Marko Juhant: »Noben otrok ni v vsem slab in neuspešen. Otroci kot straši delamo napake, a je treba iti naprej. Pogosto v takšnih primerih, ko se v družini kot strela z jasnega pojavijo odkloni, svetujem staršem, naj si vzamejo čas. Naj gredo na sprehod, brez nakupovalne vrečke, brez mobitela, brez psa, sami z otrokom. Ta čas naj ne bo za pridiganje, za zasliševanje in podobno, naj pustijo, da najprej spregovori otrok. Naj se izpove, gotovo bo hitro prešel k vsebinam, ki ga teže. Če otroku postavimo cilje, ki imajo tudi zanj neko vrednost, jih bo zasledoval, ne glede na to, kako težko jih je doseči. Če pa postavljeni cilji nekaj pomenijo le staršem in otrok do njih nima pravega odnosa, iz tega ne bo nič.«

Kaj je nasilje?

»Velikokrat me vprašajo, če so določena dejanja nasilje. Kavarniški način razprav se je prenesel v običajno življenje, kdo bo koga. Žal. Žal. Starši, vzgojitelji, učitelji mi pogosto razlagajo, kako so se odzvali ob izbruhu otroka in zaskrbi jih, če so ravnali nasilno. Po najboljših močeh hoče vsak najboljše za svoje otroke. Tudi, če odziv ali ravnanje staršev ni bilo pravo, so nameni staršev v začetku, v originalu vedno plemeniti, to je zaščititi svojega otroka. Ko se v družini odnosi precej zavozlajo in ni videti prave rešitve ali možnega izhoda, staršem v takšnih primerih svetujem, naj se rekreirajo, naj na nek nov način pristopijo in naredijo najprej nekaj zase in potem tudi za svojega otroka.«