Več kot je kilometrov, več je nasmehov
Jan Dolenc: Camino je pot s paleto čustev
Oddaje Nataša Ličen
Jan Dolenc je večkrat premagoval kilometre Camina. V različnih časovnih obdobjih je odhajal na to romarsko pot. Sprva s prijatelji, pozneje sam. Uspelo mu jo je prehoditi tudi v celotni razdalji osemstotih kilometrov, z malo sredstvi in z veliko volje ter iznajdljivosti. Nemogočih poti ni, pravi Jan, truditi se je treba in vztrajati. Dodaja, da so predsodki samo v glavi.
Želel sem se bolje spoznati
Na romanju je Jan doživljal intenzivna čustva in pridobil zelo pomembna spoznanja za pot skozi življenje. Med temi je tudi zaveza, biti vsak dan boljši. Ko so dnevi na romanju minevali, pravi Jan, se je vse več smejal in postajal vse bolj miren in zadovoljen. Kaj ni to tisto, po čemer hrepeni sleherni?
V pogovoru za Dijaško oddajo je Jan Dolenc opisoval: »Na Caminu je zelo dobro poskrbljeno za romarje. Školjke in rumeni smerokazi nas vodijo do cilja. Že v osnovni šoli, ko sem prvič slišal za to romarsko pot, me je pritegnila. Vedel sem, da je to pravo zame. O poti nam je razlagal osnovnošolski učitelj. Od takrat mi ni dala miru, večkrat sem mislil nanjo. Dokončno pa sem se odločil, da jo tudi sam skušam premagati, po temeljitem pogovoru s prijateljico, ki je to pot že prehodila. V startu poti, ko me je voznik tovornjaka odločil nekje ob francoski avtocesti, nisem takoj začutil romarskega duha, ko pa sem se prijavil na romarskem uradu in dobil knjižico, v kateri se z žigi, ki jih vtisnejo v romarskih postajališčih in prenočiščih, iz dneva v dan beležijo prehojeni kilometri, pa sem se vživel in se povsem prepustil doživetjem. Bilo je zelo intenzivno. Jokal sem, se smejal, bil na trenutke izgubljen in spet drugič povsem v sožitju s stvarstvom. Skratka paleta čustev.«
Na Caminu je pokrajina osupljivo lepa
Jan Dolenc: »Na pot stopajo ljudje vseh generacij, tudi presenetljivo stari ljudje. Imajo vero in upanje, stopajo naprej z zaupanjem v svoje zmožnosti, korak za korakom. Pot je dolga, na njej obiščeš veliko krajev, številne znamenitosti, greš skozi različne pokrajine in podnebja. V času romanja sem v dnevnik beležil posebnosti s poti, dogodivščine, pozoren sem bil na vse. Prve dni še ne, saj je telo razbolelo, noge so težke, ramena bolijo, po nekaj dneh poti pa to premagaš in začneš odkrivati še ostalo na poti. Pozornost sem vse bolj posvečal lepemu.«
Hodil sem po počutju
Jan: »Ko sem bil lačen, sem jedel, ko sem bil utrujen, sem si odpočil. Brez posebnega načrta ali vnaprej zastavljenega ritma. Spoznal sem ljudi z vsega sveta. Dragocene so pripovedi ostalih romarjev, ki so mi razkrile, da imamo v našem delu sveta vse. Mi pa se toliko pritožujemo. Mladi imajo dovolj poguma, morda ne vedno za prave reči. Hitro jih kaj zavede na stran pota. Sam sem skozi romanje pridobil močne izkušnje, ki mi pomagajo v različnih obdobjih in ob krizah življenja.«
Romarji na Caminu, čeprav popolni neznanci, si pomagajo med seboj
Jan Dolenc: »Človek se na poti zelo dobro spozna, dojame, kaj lahko nudi drugim, kaj jim lahko da. To so zelo pomembne vrednote. Treba je začutiti, videti in dojeti drugega. SE povezati. To je danes velik problem, saj ljudje preveč govorijo, a malo povedo. Gledajo, a ne vidijo. Privlačnost Camina je prav v tej gotovosti močnih spoznanj. Mir in ljubezen sta v zraku celotne romarske poti. Pot prehodiš in jo vzljubiš. Pa tudi, če poti ne prehodiš, jo kljub vsemu vzljubiš.«
»Ne trudimo se v neskončnosti za druge, saj tako ne bomo nikoli spoznali sebe in v čem smo dragoceni. Bodimo drug drugemu angeli in tako bo marsikaj lepše.« El Camino de Santiago prehodi vsako leto več tisoč romarjev in pohodnikov, če se boste za pot odločili tudi vi, vam je naš sogovornik v Dijaški oddaji Jan Dolenc zaželel: "Buen Camino."
