Msgr. Viganò o odnosu Cerkve do tehnoloških novosti komunikacije

Cerkev po svetu | 30.03.2016, 07:33 Marta Jerebič

Prefekt Tajništva za komunikacije, msgr. Dario Edoardo Viganò, se je nedavno na katoliški univerzi Srca Jezusovega v Milanu udeležil mednarodnega simpozija o medijih med drugo svetovno vojno in sedemdesetimi leti 20. stoletja. V svojem predavanju je povedal, da je bil odnos Cerkve do tehnoloških novosti komunikacije vedno zaznamovan z neke vrste »dvojno pedagogiko«. Na eni strani je Cerkev spodbujala uporabo novih medijev za pastoralne namene, na drugi pa odločno opozarjala pred neprimerno uporabo.

Pij XII. – papež radia, kinematografije in televizije

Pontifikat papeža Pija XII. med letoma 1939 in 1958 je na področju komunikacij prinesel nekaj bistvenih novosti. Kot je poudaril Viganò, se je z njim začela nova oblika odnosa med petrinsko službo in množicami. Pij XII. je »papež radia«. Je tudi »papež kinematografije« in »papež televizije«. Njegova odprtost za medije se je opirala na jasne temelje nauka. Ključni cilj je bil »povezovati cerkveni nauk z vsemi družbenimi vidiki sodobnosti«. Ni naključje, da je bila ravno v času pontifikata Pija XII., leta 1948, ustanovljena prva uradna institucija, posvečena medijem. To je bila Papeška komisija za kinematografijo. Leta 1954 so bile njene pristojnosti razširjene še na radio in televizijo. V tem se zelo jasno izraža omenjena drža vzporedne previdnosti in vedno odločnejšega zavedanja o vrednosti novih komunikacijskih tehnologij.

Radio – sredstvo za širjenje nauka

Radio Vatikan je leta 1931 ustanovil že papež Pij XI. S tem je radio dobil vlogo »orodja evangelizacije«. Pij XII. pa je storil še korak dlje, ko je odredil, da je pod določenimi pogoji preko radijskih valov veljaven tudi blagoslov in ko je kasneje dovolil še redno prenašanje obhajanja svete maše. Kasneje so njegovi govori pripeljali tudi do utrditve radia kot privilegiranega sredstva za širjenje družbenega in političnega nauka v kontekstu druge svetovne vojne in nato hladne vojne. Slovita so na primer njegova božična in velikonočna radijska sporočila, ki so med vojno opozarjala na vrnitev »Božje vlade v družbo«.

Televizija – sredstvo modre in krščanske vzgoje

Leta 1950, ob priložnosti takratnega jubileja, se je razodela tudi uporabnost televizije. To je bilo kar štiri leta preden je to komunikacijsko sredstvo redno začela uporabljati Italija. Svetemu sedežu je televizijsko postajo podarila francoska vlada. Šlo je za eksperiment, ki pa je v sledečih desetletjih dobil realne možnosti za razvoj. Med besedami papeža Pija XII., na katere je spomnil msgr. Viganò, je opredelitev, da avdiovizualni medij – če je dobro voden – lahko predstavlja »učinkovito sredstvo modre in krščanske vzgoje«. Vendar pa je Pij XII. istočasno poudaril tudi, da se ne sme podcenjevati nevarnosti, ki jih skriva televizija. Te nevarnosti so toliko večje, kolikor večja je sugestivna moč medija.

Kinematografija – dialog in odprtost

Razvoj čuta papeža Pija XII. za množične medije je najbolj razviden iz njegove pozornosti do kinematografije. Z le-to se je seznanil že kot vatikanski državni tajnik. Večkrat se je ob njej zaustavil v svojih govorih in okrožnicah. Njegov pogled pa se je najjasneje razodel v »Dveh govorih o idealnem filmu« iz leta 1955. Tu se kaže postopno napredovanje potrebe po dialogu in odprtosti do kina v okvirih Cerkve. Gre za velikodušen poskus, kako vesti kristjana ponuditi sistematično sliko nauka in pastorale. Ta naj bi mu omogočila razlikovati med kinom, ki je naklonjen rasti osebe, in kinom, ki ogroža njen duhovni razvoj. Dva govora tako zaznamujeta trenutek prehoda iz obrambne v bolj naklonjeno držo Cerkve.

Dvojna pedagogika

V shemo dvojne pedagogike, ki jo je na začetku predavanja izpostavil msgr. Viganò, se vključujejo tudi izkušnje iz obdobja, ki je sledilo. Cerkev je po eni strani na ravni modernizacije odločno napredovala, zlasti na področju kinematografije, kjer je spodbujala moralno zdrave filme, ustanavljanje raznih združenj ali na primer župnijske kino dvorane. Po drugi strani pa je kritičen pristop papeža Pija XII. v dveh govorih postal tudi osnova teoretičnega premišljevanja o medijih, ki so v tistih letih postajali vse bolj prisotni tudi v katoliškem okolju.